Tako se pričakuje Gospoda: »Vaša ledja naj bodo opasana in svetilke prižgane, vi pa bodite podobni ljudem, ki čakajo.« (Lk 12,35-36) Ledja si namreč človek na Vzhodu opaše, da z do tal segajočo obleko tako lažje dela in hodi, luč pa mu pomaga, da v čakanju ne zaspi, v temi človek zadremlje na hitro, če ima luč, pa je sposoben pozornosti.
Akedia
Kajti Gospod pride tako, da potrka, in veste, kako nas trkanje na vrata nanagloma zbudi, nas naenkrat iz sanj prestavi v realnost, za tiste trenutke gre torej, ko se v naš mir, v sveto prepričanost o lastni odličnosti prikrade neka moteča smet, ki skvari popolnost občutka, zoprni občutek, da bi morali kaj narediti drugače, ko nam na drugi strani ves svet gladi dlako, češ, saj vsi delajo tako.
Ravno zato ga lahko sliši le tisti, ki ni zaspal, ki je še pozoren in pripravljen garati. Zapišimo še drugače, nekdo, ki ni podlegel utrujenosti duha, puščavski očetje bi temu rekli »akedía«, »opoldanski demon«, govorimo o tistem momentu v vročini po kosilu, ko se ti nič ne ljubi in se ti zdi vse prevelik napor. Tedaj se v človeku zbudijo sanje o tem, kako lepo bi bilo kje drugje, v neki neobstoječi realnosti, in tako spi in se ne pusti prebuditi. Gre torej za stanje brezvoljnosti, otopelosti, »vseenosti«, tudi naveličanosti, ki se je v nas bojda naselila preko neizmernega udobja, to je najbolj uspavalo sodobnega človeka, občutek, da nam vse pripada in da nam mora vse uspeti ter da nima smisla živeti, če ni tako, kakor smo si zamislili.
Budnost
Zdi se, da je torej pozornost v tem zaspanem času popolnoma padla, nihče več ne sliši Gospodovega trkanja, ko trka preko ljudi, ki nas prosijo za pozornost in pomoč, preko življenjskih katastrof, ki kličejo po naši molitvi in skrbi, ko trka preko porazov, ki jih doživljamo, in preko napak, ki jih storimo. Ko nam namenoma postavlja ovire, ki naj bi nas zbudile, mi pa jih preziramo.
Hudo je, kadar je v našem življenju »vse ravno«.
Gospod pa nas želi usposobiti za budnost, za čuječnost, da pazimo nase in na svoje odločitve, občutke, stanje, da smo pozorni, in za odzivnost, da torej odpremo, »ko pride in potrka«, ko nas vznemiri s svojimi neprijetnimi vprašanji, da mu tedaj pustimo vase. Da se odpremo spremembi. Kajti On ne trka zato, da bi ga moral človek gostiti, ne kot gospodar, kot služabnik prihaja, kot nekdo, ki želi postreči. »Blagor tistim služabnikom, ki jih bo gospodar ob svojem prihodu našel budne! Resnično, povem vam: Opasal se bo in jih posadil za mizo. Pristopil bo in jim stregel.« (Lk 12,37)
Otopelosti nas pri tem ne bo rešil aktivizem, temveč potrpežljivost v misli in dejanju. Biti »zvesti in preudarni oskrbnik« (Lk 12,42), ki čaka, »kdaj se bo njihov gospodar vrnil s svatbe.« (Lk 12,36)
(misel ob 19. navadni nedelji, leto C)
