Pot vere se ne zaključi pod križem, ampak nas vodi k praznemu grobu in od tam po poti veselja nad srečanjem z vstalim Jezusom
Vsem je poznana pobožnost križevega pota (Via crucis), ki jo v postnem času molimo ob petkih in premišljujemo Jezusovo trpljenje in smrt. Pot luči (Via lucis) je nadaljevanje te pobožnosti. Po svoji strukturi je podobna križevemu potu, saj ima štirinajst postaj, ob katerih premišljujemo različne dogodke iz Jezusovega življenja, od njegovega vstajenja, pa vse do binkošti.
Zakaj je to pomembno?
Apostol Pavel je zapisal: “Če pa Kristus ni bil obujen, je tudi naše oznanilo prazno in prazna tudi naša vera.” (1 Kor 15,14) Jezusovo vstajenje od mrtvih je najpomembnejši dogodek naše vere. Če ne verjamemo, da je Jezus resnično vstal od mrtvih, padejo tudi druge verske resnice.
Pobožnost pot luči nas spominja, da je pomembno, da je Jezus resnično trpel in umrl, ampak da je še bolj kot to pomembno, da je resnično vstal in živi. Zato se priporoča, da se pot luči moli prav posebej ob nedeljah, saj je to dan, ko je Jezus vstal od mrtvih.
Besedilo poti luči lahko najdete na spodnji povezavi.
Pot luči in salezijanci
Pobožnost pot luči (Via lucis) je nastala leta 1988 v gibanju Priče Vstalega, ki spada pod okrilje salezijanske družine. Prvič so slovesni pot luči obhajali leta 1990 v rimskih katakombah sv. Kalista, leta 1992 pa tudi v baziliki Božjega groba v Jeruzalemu.
Prve upodobitve postaj za pot luči, je izdelal italijanski kipar Giovanni Dragoni, in sicer za baziliko Vstalega Odrešenika na Colle don Bosco (Torino, Italija). Dragoni je izdelal tudi set drugih štirinajstih postaj, ki so kovinski odlitki, ki se danes nahajajo v katakombah sv. Kalista v Rimu.
