»Ne bojte se! Glejte, oznanjam vam velíko veselje, ki bo za vse ljudstvo. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Kristus, Gospod.« (Lk 2,10)
Vedno pride ob pravem trenutku, nikoli ne zamudi, tudi če si mislimo, da bi moral priti prej. Toda Bog more priti samo takrat, kadar si želimo, da bi prišel, kadar smo tako zelo prepričani, da ga potrebujemo, da ne zdržimo več brez njega, takrat pride. In se tema razsvetli in se upanje povrne. Vendar ne tako, kot bi si mislili, njegov prihod ni neka čarovnija, ki bi spreminjala realnost po naših željah, ni tuja moč od zunaj, ki bi udrihala po nasprotnikih. Bog ni revolucionar, Otrok je, nekaj majhnega, nežnega in nemočnega, nekaj, kar za povrh vsega prihaja iz Marije, torej iz človeštva, iz nas.
Pustiti luči na plano
Ta Luč torej na naš svet prihaja nevidno, neslišno, nežno, kot vera v notranjosti ljudi, kot nekaj Božjega v njih, kar še ni umrlo – in nikoli ne bo. Tisto, kar se še bori s temo v nas, tisto nekaj, kar še ni obupalo nad dobrim in pravičnim, tisto, kar nas kljub vsemu, kar pravi svet zunaj nas, prepričuje, da nasilje ni odgovor, da maščevalnost nikomur ne koristi, da je človek ob nas naš največji zaklad, da je pogovor naša edina možnost. Torej tisto nekaj, kar nas priganja, da moramo biti drugačni, sveti nemir, ki nas sili, da v temi odpremo vrata, ki smo jih v jezi zaloputnili, tista, ki smo jih v strahu zaklenili.
V nas je Odrešenik, tukaj si je našel dom, v tej naši ubogi človečnosti, od tukaj bo odreševal. Mi ga moramo samo sprejeti. »Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime in se niso rodili iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga.« (Jn 1,12-13) Sprejeti tako, da mu dopustimo, da nas spreminja v nekaj Božjega, da v nas premaguje sebično »voljo mesa in moža«. Da mu pustimo priti na plano kljub vsemu, kar se mu v nas upira, da bi se luč v nas prebila skozi temo. Da pustimo ljubezni skozi strah, nežnosti skozi nasilje, poslušanju skozi trmo, besedi skozi tišino.
Danes se to dogaja. Luč sveti v temi. (Jn 1,5)
Možnost za dobro
Čeprav puške niso utihnile, tudi prepiri ne, čeprav nasilje še vedno kaže svojo moč, čeprav je tema na široko razprostrta čez naš svet, je On tu. Ta Luč ni nekaj, kar briše temo iz življenja, temveč nekaj, kar ji kljubuje. Sredi nas prebiva kot večna možnost za dobro. Tiho, nevsiljivo čaka in s to potrpežljivostjo, z vero v človeško dobroto bo nazadnje premagala zlo in nasilje. Ljubezen bo zmagala. »Ne bojte se!«
Blagoslovljen božič!
(misel na božič 2023)
