Pri
vhodu v cerkev je kropilnik z blagoslovljeno vodo. Duhovnik ali diakon jo je
blagoslovil s posebno molitvijo. Izvor blagoslova je Kristus, »kajti iz
Kristusa dobivajo svojo moč vsi zakramenti in zakramentali« (B 61). Blagoslove,
ki spadajo k zakramentalom, je postavila Cerkev kot vidna znamenja, ki
»označujejo in vsako na svoj način povzroča posvečenje človeka« (B 7). Voda je
nujno potrebna za življenje in spada med pomembne simbole, ki spremljajo
človeka v vsakdanjem življenju in pri bogoslužju. Voda je simbol življenja in
simbol neomadeževanosti. Blagoslovljena voda te spominja na krstno vodo in
prerojenje pri svetem krstu, ko se je v tebi začelo Božje življenje, ter te
spodbuja, da bi vedno živel kot dober kristjan.
Pomočiš
konce prstov desne roke v blagoslovljeno vodo in se pokrižaš z VELIKIM ALI
LATINSKIM KRIŽEM: z desnico se z blagoslovljeno vodo dotakneš čela, prsi, leve
in desne rame. Pri tem izgovarjaš imena Svete Trojice: »V imenu Očeta in Sina
in Svetega Duha. Amen.« Ob pokrižanju se spomniš, da si kristjan, Kristusov
učenec, zaznamovan z njegovim znamenjem križa in vključen v Sveto Trojico.
Veliki ali latinski križ se je začel uveljavljati od 10. stoletja dalje.
Znamenje
križa, to je navpična in vodoravna črta, ki sta prekrižani, je starejše od
krščanstva. Spada namreč med najstarejša sveta znamenja v človeštvu kot simbol
božanstva. Križ je postal krščanski simbol zato, ker nas je Jezus odrešil s
svojo smrtjo na križu.
Romano
Guardini priporoča, naj delamo veliki križ zbrano in spoštljivo: »Delaš
znamenje križa in pravilno ga delaš. Ne kakšen zverižen in površen križ, da
nihče ne ve, kaj pomeni. Ne, pravo znamenje križa delaš, počasi, veliko, od
čela do prsi, od ene rame do druge. Ali čutiš, kako te vsega objema? Zberi se
popolnoma; vse misli in vsa čustva položi v to znamenje in ga spremljaj od čela
do prsi, od rame do rame. Potem boš čutil: vsega te objame, telo in dušo; zbere
te, blagoslavlja in posvečuje. Zakaj? Križ je znamenje vesolja in znamenje
odrešenja. Na križu je naš Gospod odrešil vse ljudi. Po križu posvečuje človeka
prav do poslednjega vlakna njegove biti. (…) Delaj ga prav; počasi, veliko in
premišljeno. Potem bo objelo vse tvoje bistvo, telo in dušo, tvoje misli in
tvojo voljo, čute in čustva, dejanja in nehanja, in vse se bo v njem okrepilo,
zaznamovano bo in posvečeno, v Kristusovi moči, v imenu troedinega Boga.«
Daniel
Rops v knjižici 'Missa est' prosi Gospoda: »V imenu Očeta in Sina in Svetega
Duha. Gospod, ta kretnja od čela do prsi in od ramena do ramena naj dá mojim
mislim zbranost, naj me vsega odene in me napolni s prijetno zavestjo, da si
mene, grešnika, čigar revščino samo ti res poznaš, ti blagoslovil, pomiril in
posvetil.«
Druga,
enakovredna oblika pokrižanja je MALI KRIŽ. V prvih stoletjih so se kristjani
pokriževali samo z malim križem, in sicer le na čelu. Ob koncu drugega stoletja
je cerkveni pisatelj Tertulijan o tem križu zapisal: »Pri vsakem koraku, ko
gremo iz hiše, ali ko pridemo nazaj, ko se oblačimo, obuvamo, ko jemo, ko
prižigamo luč, ko hodimo spat, ko vstajamo; pri vsakem dejanju zaznamujemo čelo
s križem.«
Od
12. stoletja dalje pa so že delali trojni mali križ: na čelu, na ustnicah in na
prsih, in sicer najprej med mašo pri evangeliju. Namesto z velikim ali
latinskim križem se vedno lahko pokrižaš z malim križem. Pred evangelijem
delamo samo ta križ.
Če
se ob vhodu v cerkev pokrižaš s tem križem, pomočiš palec desne roke v
blagoslovljeno vodo in se pokrižaš na čelu, na ustnicah in na prsih. Pri tem
izgovarjaš imena Svete Trojice. Znamenje križa na čelu je znamenje pripadnosti
Kristusu. Njemu na poseben način pripadaš že od svetega krsta dalje. Takrat so
te krstitelj, starši in botri pokrižali na čelu. Sužnji in vojaki so včasih
nosili posebna znamenja na čelu; po njih so lahko vsi spoznali, komu pripadajo.
Ko se pokrižaš na ustnicah, s tem pokažeš, da boš pri mašni daritvi sodeloval
tudi s svojim glasom, z molitvijo in petjem. Križec na prsih, to je na srcu,
pomeni, da hočeš sodelovati tudi na znotraj, v svojem srcu.
