Po
Slavi in pred berili poslušaš mašnika, ki moli glavno mašno prošnja. Z njo se
konča začetni obred mašne daritve. O tej prošnji imamo v Rimskem misalu tole
bogato in jedrnato navodilo: »Mašnik nato povabi ljudstvo k molitvi. Vsi z
mašnikom vred nekaj časa molčijo; tako se zavedo, da stojijo pred Bogom, in se
v srcu morejo spomniti svojih želja. Mašnik nato moli prošnjo, ki jo navadno
imenujemo 'glavna prošnja'. Ta prošnja izraža značaj svetega opravila in po
mašnikovih besedah usmerja molitev k Bogu Očetu po Kristusu v Svetem Duhu.
Ljudje se molitvi pridružijo, ji pritrdijo in prošnjo naredijo za svojo z
vzklikom 'Amen'.«
Najbrž
ugotavljaš, da duhovniki navodila o molčanju, ki je sveta tihota, ne
upoštevamo. Na dvoje naj bi bili v času molka pozorni. Najprej naj bi se
zavedli, da stojimo pred Bogom; da je on navzoč in nas posluša. To dejanje je
pravzaprav potrebno pred vsako dobro molitvijo. Nato naj bi se v srcu spomnili
svojih osebnih prošenj, ki jih bomo pridružili mašnikovi prošnji. Z besedo
'Molimo' je duhovnik vse zbrano občestvo povabil k molitvi. To je čas
intenzivne molitve.
Prošnja
je običajno sestavljena iz treh delov, ki se med seboj dopolnjujejo: nagovor,
prošnja in sklep. Ob sklepu mašne prošnje so omenjene vse tri Božje osebe. Če
si pozoren, lahko opaziš, da se mašna prošnja večinoma obrača na Očeta.
