Če
pričakuješ pohvalo zaradi svoje ponižnosti, nimaš te kreposti, ampak njeno
nasprotje. Kdor je zares ponižen, hoče veljati za neznatnega in ne želi, da bi
ljudje govorili o njegovi ponižnosti. Veselí se, kadar ga zaničujejo, in je le
toliko ponosen, da zaničuje hvalo. Kaj je bolj pokvarjenega in nesramnega,
kakor če izpoved, ki je varuhinja ponižnosti, služi napuhu, ko bi človek želel
veljati za toliko boljšega, kolikor slabšega se dela?
To
je zares čudna bahavost, ko ne moreš doseči svetniškega ugleda, če se ne
pokažeš kot hudodelec. Takšno izpovedovanje, ki ima le videz ponižnosti, ne pa
njene kreposti, ne zasluži usmiljenja, ampak izziva jezo (16,10). Če človek
pričakuje hvalo od ljudi, nima zasluženja pri Bogu. Vso modrost in vso krepost,
kolikor ju utegneš imeti, pripiši Kristusu, ki je Božja moč, Božja modrost (1
Kor 1,24).
Ne
želi si pohvale v tem življenju, saj kradeš Bogu vsako čast, za katero nisi
njemu hvaležen. Od kod ti prihaja slava, gnili prah, od kod? Iz svetega
življenja? Posvečuje samo Duh, in sicer ne tvoj duh, ampak Božji. In če se
bleščiš s čudeži in znamenji, jih izvršuje Božja moč, četudi po tvojih rokah.
Ali, če ti ploska množica, ker si dobro izrazil kakšno dobro misel. Usta in
modrost ti je dal Kristus (13,7).
