V petek 21. julija smo se na lep, sončen dan, jaz, Urban Gartner, jezuitski sholastik, in trije študentje iz Jezuitskega kolegija v Ljubljani, Dmitar Zvonimir Mitev, Iva Bevc in Jakob Praznik, ob 12:30 odpravili na beneško letališče Marco Polo. Tam nas je ob 19:05 čakal let za Lizbono. Odpravili smo se na MAGIS in Svetovni dan mladih (SDM).
Zakaj bi prepotoval 2000 km v eno smer in nazaj, če ne greš nekam službeno ali na dopust? Da bi preživel dva dokaj naporna tedna, v gneči, švicu in beblanju jezikov, med neznanci v neznani deželi?
A po pričevanju tistih, ki so bili tam pred nami, je to neverjetna izkušnja. Zato smo se tja odpravili tudi mi.
V tem članku se bom, zaradi dolžine, osredotočil le na MAGIS izkušnjo. O MAGIS-u ste morda že slišali. MAGIS (v latinščini pomeni več) organiziramo jezuiti. To je vsakoletni vseevropski tabor, ki v dobrem tednu združi nekaj tisoč mladih, da doživijo mednarodni dogodek na jezuitski način.
Na MAGISu smo bili kar štirje slovenski jezuiti; moja malenkost, p. Marko Pavlič DJ, kaplan v Dravljah, draveljski sh. Janez Gorenc DJ (ki je zdaj na študiju v Parizu) in p. Damjan Ristić DJ, rektor Jezuitskega kolegija. Celotno odpravo iz Slovenije je organiziral p. Marko, ki je iz Dravelj na Portugalsko odpeljal še 15 mladih. Vsi, razen Markota, smo šli prvič na MAGIS.
Po prijetni vožnji do beneškega letališča smo se poslovili od našega voznika, p. Marjana Kokalja. Ob 21:30 ko smo prispeli v Lizbono. Tam nas je sprejela zelo prijazna gospa po imenu Maria. Z njo smo bili dogovorjeni, da nas je za prvo noč gostila v svojem stanovanju. Ne le to; gospa je zaradi nas odložila odhod na dopust, ter se šele ob 23:00, ko smo bili nameščeni, s svojim možem in sinom odpravila na morje. Prepustila nam je celotno (zelo lepo opremljeno) stanovanje, vključno z nekaj hrane za zajtrk. Super začetek!
Dan kasneje, v soboto, je bil dan odprtja MAGIS-a. Glavno prizorišče dogodka je bil Colégio São João de Brito (Kolegij svetega Janeza iz Brita). To je kompleks z vrtcem, osnovno in srednjo šolo ter s športnimi objekti. Tam smo bili nastanjeni v telovadnicah in učilnicah. Zunanji del kolegija je bil lepo urejen: imeli smo prostor za molitev in spoved z blazinami in stoli, menzo, kavarno, razne kotičke za pogovor ali čvekanje pod šotorskimi platni ter veliki oder, postavljen na nogometnem igrišču z umetno travo. Prvi dan smo izkoristili še za hiter ogled središča mesta Lizbone, nato pa smo se priključili večernemu programu.
Naslov letošnjega MAGIS-a je bil: Hope filled future (Upanja polna prihodnost). Udeležilo se ga je kar 3000 mladih in preko 200 jezuitov. Slovenci smo se v tej množici malo razpršili, večkrat pa smo se tudi zbrali skupaj in nekaj programa preživeli skupaj.
Glavni jezik sporazumevanja je bila angleščina, deli programa pa so bili tudi v domači portugalščini in deloma v španščini. Skupni dogodki, kot je bila vsakodnevna maša, glavne točke programa, koncerti in skupinske molitve (predvsem eksamen) so se odvijali ob glavnem odru. Za jezuite je bila to dobra priložnost za snidenje z znanci in prijatelji iz cele Evrope, za mlade pa je bila odlična možnost spoznavanja novih ljudi in kultur – preko športa, klepetanja, skupnih aktivnosti. Glavna pa je bila izkušnja Boga, tako ob molitvi, mašah kot v vsem, kar smo počeli.
V kolegiju São João de Brito smo preživeli pet dni, tri na začetku in dva na koncu. Osrednji del izkušnje MAGIS so bili t. i. »eksperimenti«, ki so trajali šest dni, od nedelje do sobote. Porazdelili smo se v manjše, po narodnosti mešane skupine, ter se odpravili na vse konce Portugalske (51 eksperimentov), nekateri pa celo v Španijo (29 eksperimentov), kjer so nas sprejeli in pogostili domačini.
Eksperimenti so bili tematsko porazdeljeni v 5 kategorij:
- umetnost in kultura
- ekologija in okolje
- vera in duhovnost
- romanje in pot
- solidarnost in služenje.
Na eksperimentih nismo bili izolirani. Vseh 2500 nas je preko molitve (ob pomoči skupne molitvene knjižice) povezoval Bog. Vsako jutro in vsak večer smo imeli molitev ter popoldan mašo, meditirali smo ob istih vprašanjih in svetopisemskih odlomkih. Popoldan, ob 17-ih, pa smo v skupini razmišljali o preživetem dnevu skupaj in z Bogom v središču.
Jaz sem se udeležil eksperimenta, ki je bil osredotočen na ekologijo in okolje. Šli smo na veliko kmetiji blizu mesta Évora, kjer v okviru organizacije Casa do Monte potekajo razne izobraževalne aktivnosti. Eksperiment sta vodila francoski jezuit Gabriel Pigache SJ in njegov sodelavec Benoìt Rolland de Ravel. Jaz sem pomagal pri organizaciji duhovnih vsebin.
Dan je bil porazdeljen tako: imeli smo skupno jutranjo molitev, nato zajtrk, dopoldansko aktivnost, kosilo, popoldansko aktivnost, podelitev v MAGIS krogu, mašo, večerjo, večerno aktivnost, večerno molitev, nazadnje pa spanje. Poln urnik! Aktivnosti so bile večinoma miselne in teoretične, kot je baje (po izkušnjah naših jezuitov) značilno za Francoze.
Prva aktivnost nas je potegnila v preteklost. Prehoditi smo morali 2740 korakov (približno 2 km). Vsak korak je simboliziral 5 milijonov let zgodovine vesolja, od Velikega poka do današnjega dne. Ustavili smo se pri vsakem večjem zgodovinskem dogodku (pojav življenja, prvo veliko izumrtje…). Osebno me je najbolj zadelo ob zadnjem koraku. Bil je občutek: po 2739 korakih, po dveh urah hoje in poslušanja, prideš do zadnjega, 2740-tega koraka, v katerem se komaj v zadnjih 10 cm pojavi človeštvo. Ta perspektiva te preko čutov jasno postavi v našo majhnost. Pomaga tudi, da smo bolj hvaležni in skromni, saj se zavedamo, da smo, ne glede na 5 večjih in vrsto manjših izumrtij življenja na Zemlji, sedaj mi živi. Božji načrt je na tako velikem polju časa, vrst in prostora usmerjal zgodovino na poseben način. Tako, da sedaj mi obstajamo in smo, kakor verjamemo, še vedno tako pomembni Bogu. To je precej neverjetno!
Ostale aktivnosti so zajemale razmišljanje in pogovor ob kartah. Karte predstavljajo faktorje, ki vplivajo na podnebje, ki jih je bilo treba zložiti v smiselno celoto. Iskali smo vzroke in posledice za podnebne spremembe ter povezave med različnimi področji; človeško aktivnostjo, temperaturo, posledicami v vremenu, morju, na celinah in v družbi. Sledile so podelitve na to temo, pogledali smo si nekaj raziskav o podnebnih spremembah in film o mladih, ki so angažirani na področju sociale, podnebnega aktivizma itd.
Ena od aktivnosti, ki nas je globlje zaznamovala, je bil MAGIS krog. Krog pomeni, da smo si v majhnih skupinah podelili svoj oseben način zaznavanja Boga v vsem, kar se je dogajalo tisti dan. Za skupno izhodišče smo imeli dnevni svetopisemski odlomek, ki je vsak dan posebej obarval z Božjo prisotnostjo in usmeritvijo. Podelitve so variirale: od priznanja, da se je nekoga Bog posebej dotaknil in nam dal kako novo spoznanje in čutenje, do tega, da je nekdo rekel, da mu je enostavno dolgčas. V podelitvi ni bilo prisile. In tako je prav.
Najlepše od eksperimenta pa je bilo skupno spoznavanje in druženje. Najprej smo bili samo bratje in sestre v Kristusu. Ta pa nas je tako povezal (v dobrem in slabem tega eksperimenta), da smo proti koncu spontano večglasno prepevali in se zabavali. Še sedaj je skupina občasno v stiku.
V srcu nam ostaja tudi veliko gostoljubje ge. Rite Rosado z družino. Gospa je ves čas skrbela za odlično hrano in pijačo in s pozornostjo spremljala vse naše potrebe, od prevoza do prve pomoči, hkrati pa je z možem skrbela še za kmetijo in tri otroke.
Pozneje smo si ogledali mesto Évora, se srečali z lokalnim škofom in se vrnili v Lizbono. Na zadnji maši nas je pozdravil general jezuitov, p. Arturo Sosa Abascal DJ, ki je še posebej poudaril sporočilo MAGIS-a. Katero je to sporočilo? Da je upanje za ta svet v ljudeh, predvsem v mladih. Kako, na kakšen način? Da naš svet ni vedno lep in dober kraj. Tudi med nami, udeleženci MAGIS-a, so taki, ki prihajajo iz držav v vojni, kjer preganjajo manjšine in drugače misleče, kjer je revščina. A vendar, če imamo Jezusa v središču, če Jezusu pustimo, da nas napolnjuje s Svetim Duhom in nas spreminja, lahko mi spreminjamo ta svet. Pravzaprav je to prav isto sporočilo, ki ga je sam Jezus oznanjal svetu. To je vesela novica, da Bog ljubi svet, da ga je odrešil in da nas vabi, da skupaj z njim in med seboj živimo Božje kraljestvo. In to konkretno! MAGIS in SDM sta še en znak, da tako upanje je.
Upanje je želja, ki je v nas – želja, da bi bil svet boljši. V vseh mladih, ki so prišli na MAGIS, je bila jasna želja po nečem lepem, po Bogu, po drugih ljudeh: odprtost in iskanje, v večji in manjši meri. Ta želja razvnema ogenj iskanja in upanja.
Hkrati je bilo tu dejstvo, da smo lahko bili na MAGISU skupaj. Bili smo z ljudmi iz celega sveta. Živeti skupaj nam je bilo v veliko veselje. Skupaj smo bili s svojimi razlikami. Potrebna je bila odprtost, potrpljenje, sposobnost veselja nad drugačnim. To se lahko uresniči le, če je Jezus v središču.
Videli smo, da so bili med nami ljudje z različnimi sposobnostmi, darovi in različnih poklicev. Nekateri so že aktivno sodelovali v politiki in sociali, drugi enostavno na svojem delovnem mestu in v družini pošteno živijo ali pa gradijo svojo pot po Kristusovem zgledu. Na MAGISU smo videli, kako se je Jezusova ljubezen prelevila v konkretna dejanja ljubezni; prostovoljci so z različnimi talenti in na vseh področjih poskrbeli za vse naše potrebe, mladi pa so kljub utrujenosti in kakšni nevšečnosti z bolj ali manj odprtimi srci živeli to izkušnjo.
Če zmoremo 10 dni dobro živeti en z drugim, zakaj ne bi še en dan? In nato še enega, in zatem naslednjega? Preko te izkušnje smo poklicani, da sedaj živimo malo drugače, kar ni vedno lahko, sploh ko si z nekom skupaj že leta ali pa to delaš na delovnem mestu. Naša normalnost je drugačna od dogodkov, kot je MAGIS. Je pa znamenje dobrega in je izkušnja lepote, ki jo želimo živeti.
Najprej pa smo bili poklicani, da s to odprtostjo živimo Svetovni dan mladih. Več o tem v naslednji objavi.
