»In tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti bo povrnil.« (Mt 6,6)
Postni čas nas vabi »na skrivno«. Ravno tam so namreč najpomembnejše stvari našega življenja, ne na odprtem, ne, kar se dogaja »pred ljudmi« (Mt 6,1), kar vidijo oči, je večkrat samo laž ali senca, saj je, kot pravi tudi Mali princ, »bistvo očem skrito.« Tam, »na skrivnem«, so vprašanja, ki postavijo stvari na pravo mesto, in mehanizmi, ki odprejo naše življenje za Božje darove, kot pravi Jezus: »Tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti bo povrnil.«
Na skrivnem so najprej ljudje, ki jih ne vidimo, ki jih ne opazimo več, ker se izmaknejo naši pozornosti, zaradi hitenja, zaradi nevpadljivosti, zato, ker smo postali neobčutljivi zanje in za njihove bolečine, pa tudi tisti, ki jih nočemo videti, pehamo jih »na skrivno«, da nam ne bi vzbujali slabe vesti, ker od nas zahtevajo preveč. Živeti post pomeni najprej spet videti bližnjega, ki ga je morda prekrila senca naše sebičnosti.
Na skritem je tudi Bog, s katerim smo izgubili stik, ko smo mislili, da lahko sami, s svojimi pravili in željami obvladamo svoje življenje, družbo, naravo, da ga lahko s seboj enakovredno nadomestimo. Na skritem, kjer je tišina, kjer je ponižnost, tam je tudi mir in red. Živeti post pomeni Bogu spet dati primerno mesto v svojem življenju.
Na skritem pa je tudi tisto, kar sem jaz v resnici, moje rane, prekrite z močjo in agresivnostjo, moje pomanjkljivosti, nališpane z napuhom, moja lačna samota, zasičena z materialnimi nadomestki. Živeti post pomeni »pomaziliti svojo glavo in si umiti obraz«, postati spet, kar smo, lepi v svoji nepopolnosti, ki je za nas edina odrešujoča. Ker nas odpira ljubezni.
Tri ljubezni, ki jih moramo živeti vštric, drugo z drugo, tako, da nobena nobene ne zasenči in ji ne vzame, kar pripada drugi. Iskanje ravnovesja med njimi bo naše življenje spet odprlo blagoslovu. »Na skrivnem«, v ozadju vsega postnega dogajanja, torej vse stvari namenimo temu ravnovesju, potem bodo naše postne odpovedi dobile svoj smisel.
(misel na pepelnico 2023)
