Prvič v 30-letni zgodovini kresnika med peterico nominirancev tudi roman duhovnika.
Duhovnika p. Branka Cestnika v katoliških medijih in tudi širše že četrt stoletja spremljamo kot pisca kolumn, komentarjev, blogov. Konec lanskega leta, ko so se na Ptuju spominjali 1950. obletnice prve omembe mesta, pa je predstavil svoj romaneskni prvenec Sonce Petovione (Celjska Mohorjeva). Na podlagi izjemnega poznavanja zgodovinskih in arheoloških virov v obsežnem romanu opisuje čas po letu 180, ko so se na območja Panonije in Norika naseljevali prvi kristjani.
Da je roman o ljudeh v mestu ob Dravi v času rimskega cesarstva tudi »hommage Alojzu Rebuli«, je v obširni recenziji za prilogo Družine Slovenski čas zapisal Jože Horvat; literarno domiselno in spretno gosto stkano delo pa naklonjene kritike ni poželo le v katoliških krogih, ampak tudi tudi širše, med drugim ga je opazila žirija literarne nagrade kresnik in ga uvrstila med deset nominirancev, nato med pet finalistov. Podelitev jubilejnega, 30. kresnika bo 23. junija zvečer na ljubljanskem Rožniku.
P. Branko, kako spremljate ta medijski utrip okrog romana ob nominaciji za kresnika?
Če bi pred ali med pisanjem razmišljal o kakšnih nagradah in podobnem, verjetno roman nikoli ne bi bil napisan. Pisal sem neobremenjen, zelo malo ljudi je vedelo, da sploh pišem roman. Tudi se nisem z nikomer posvetoval, kako se roman piše, verjetno bi se nasvetov strokovnjakov prestrašil (nasmeh). Roman sem se učil pisati med pisanjem. Pisal sem v skritosti in tihoti … In v teh dneh me je presenetilo, ko so mi menihi iz Stične sporočili, da ga berejo v tišini obednice.
Ampak kaj vas je sploh spodbudilo, da ste se pisanja lotili? Roman je ena najzahtevnejših oblik literature.
Ptujska zgodba! Že dlje časa sem zbiral in bral vse, kar je povezano z Viktorinom Ptujskim. Velika zgodba tega mučenca me je navdihnila, da sem začel raziskovati še nazaj, kaj se je v krajih, od koder sem doma – na nekaterih krajih v romanu sem dobesedno pasel krave, naša domačija na Hajdini pri Ptuju stoji na robu nekdanjega rimskega pokopališča –, dogajalo že skoraj stoletje pred njim. Zadovoljiti sem hotel svojo vedoželjnost o antičnem Ptuju, o antičnem krščanstvu v naših krajih.
Vedel sem, da novih virov ne bom odkril, novih izkopanin ni, novih najdenih Viktorinovih dokumentov ni … kar imamo, imamo. In čeprav prvi nagib nikakor ni bil narediti izdelano literarno delo, me je dolžnost do lastne očetnjave gnala, da o tej veliki zgodbi napišem roman.
Je v katerem od likov tudi kaj avtobiografskega?
Vedno je tako, da prej ali slej pišeš avtobiografsko, v vodilne like daš nekaj sebe. Če bi šel natančno analizirat like, bi v marsikom našel svoje doživetje, karakter. Nekaj bralcev mi je reklo, da sem jih presenetil, s kakšno suverenostjo opisujem vojaške prizore, vojsko. Hodil sem na vojaško šolo, imeli smo tudi predmet taktiko in obravnavali smo tudi antične bitke, to znanje mi je prišlo prav pri teh opisih.
Celoten intervju si preberite v novi številki Družine.
