Opomba: postaje so vzete iz papeževega križevega pota v Koloseju leta 2022. Za krajšo verzijo križevega pota lahko vzamete samo končno prošnjo (v kurzivu) v vsaki postaji.
Molimo te, Kristus in te hvalimo,
ker si s svojim križem svet odrešil.
Po lesu smo bili usužnjeni,
in po svetem križu smo bili osvobojeni.
V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.
Uvodna molitev:
Jezus, tako zelo utrujene se počutimo v tem svetu, polnem trpljenja. Želimo si rešitve naših problemov, želimo si miru na svetu, odprave nasilja, lakote, revščine. A rešitev kar ni in ni. Zdi se nam, kot da si nekje daleč, kot da se za težave in trpljenje človeštva ne meniš. Toda vse to je utvara. In posledica dejstva, da smo tvoje zapovedi zavrgli, s tem pa tudi Tebe samega. Izgnali smo te iz naše srede, te znova izdali, obsodili, ti naložili križ, te križali. Za naš sekulariziran, od Boga odtujeni svet si postal tujec, ki ga dandanašnje naprednjaštvo globoko prezira in izganja. Ti pa trkaš na vrata naših src in čakaš, da ti odpremo vrata, te povabimo v svoj dom in postavimo na prvo mesto v svojem življenju. Jezus, ko si ti na prvem mestu, je vse na pravem mestu. Vendar se slepimo in si domišljamo, da vse lahko naredimo s svojo lastno močjo. Odpusti nam, Jezus, ta greh nečimrnosti in napuha. S teboj želimo premišljevati vse dogodke odrešenjske zgodovine, ko si za nas šel na križ, trpel in umrl. Mi pa nismo hoteli, da bi ti za nas plačal dolg. Sami smo si domišljali, da to lahko storimo. Odpusti nam!
(V rimski različici križevega pota se med postajami poje koralni napev stare marijanske himne Stabat Mater – Mati žalostna je stala, za krajevne potrebe lahko uporabimo enega od napevov “O pridite stvari”. Na začetku postaje sta vzklika: Molimo te, Kristus, in te hvalimo – ker si s svojim svetim križem svet odrešil.)
Prva postaja:
Jezus v smrtnem boju na vrtu Oljske gore
Dvorana zadnje večerje. Jezus spremeni kruh in vino v svoje telo in kri. Učencem umije noge. Izroči jim svojo duhovno oporoko. Njegovo srce moli v goreči velikoduhovniški molitvi k Očetu. Da bi bili vsi eno… Oče, posveti jih v resnici… Poveličaj svojega Sina… Svet te ni spoznal… Kakšen slavnostni trenutek! Apostoli gorijo v pričakovanju velike slave. Ne razumejo, da je to trenutek slovesa. Ne zavedajo se, da se bliža krvav vihar. A kdo bi mogel pričakovati tragedijo, ko pa je ljudstvo še pred nekaj dnevi vzklikalo svoj »hozana« ob Jezusovem prihodu v Jeruzalem? Saj je vendar vsemogočen – tolikokrat so ga hoteli na silo odpeljati in umoriti, pa nihče ni stegnil roke po njem. Sedaj se bo razodela mesijanska slava v polnosti: Jezus se bo dvignil kot veliki vojskovodja, odgnal sovražno rimsko vojsko in pokoril tudi vse pismouke, farizeje in saduceje. Božje kraljestvo je pripravljeno.
Sedaj se Jezus in enajsterica odpravijo ven iz dvorane zadnje večerje. Napotijo se na Oljsko goro, v vrt Getsemani. Kakšen pomen ima vse to? Srca apostolov spreletijo zle slutnje. Jezus s seboj vzame Petra, Jakoba in Janeza in gre nekoliko naprej. Nato se oddalji tudi od njih. Sedaj je sam pred Očetom. Bliža se ura njegove krvave daritve na križu. V duhu vidi dogodke, ki bodo sledili. Pripravljen je izpolniti Očetovo voljo, a telo se upira grozljivim prizorom, ki se bodo zvrstili le nekaj ur zatem. Saj bi vse imelo smisel, če… Če ljudje ne bi bili tako mlačni, ravnodušni, brezbrižni. Hotel je umreti za vse človeštvo, a kaj, ko je toliko takšnih, ki te žrtve ne bodo sprejeli, ki se bodo hoteli rešiti z lastnimi močmi, vendar ne bodo mogli plačati zase odkupnine. In bo zanje prepozno, ko se bodo soočili s tem. Da, to so mlačne duše, ki še dandanes najbolj ranijo Jezusovo srce. Prav zaradi njih je Jezus začutil takšen odpor in izrekel »Oče, če hočeš, naj gre ta kelih mimo mene…« In prav v tem času so Jezusovi najbližji spremljevalci spali kot ubiti. Zaman so bile vse Jezusove prošnje, naj ostanejo budni in naj molijo z njim.
Ali je tudi moja duša v spanju?
Gospod Jezus, tvoj smrtni boj v vrtu Getsemani je bil še toliko hujši, ker si v duhu videl mojo mlačnost, mojo brezbrižnost. Ker sem si v svojem napuhu domišljal, da ne potrebujem ne Tebe ne Tvoje žrtve. Reši me ter me osvobodi nečimrnosti in mlačnosti. Naj ostanem vedno buden s Teboj, naj dopustim, da Tvoja kri postane cena mojega odrešenja. Pokaži svojo navzočnost, o Gospod, v mojem srcu, da se bom res zavedal, da ne morem nič brez Tebe. Naj vlada Tvoj mir v mojem Srcu, moj Odrešenik.
Oče naš…
Usmili se nas, o Gospod…
Druga postaja:
Juda izda Jezusa, njegovi pa ga zapustijo
Eden od dvanajsterih ni mogel slišati te Jezusove silno slovesne oporoke in molitve po zadnji večerji in umivanju nog. Jezus je umil noge vsem, tudi najbolj nezvestemu med njimi – in prav pri njem je bil najbolj skrben in ljubeč. A nezvestega učenca to ni odvrnilo od njegovih namenov. Juda sprejme grižljaj, njegov pogled postane pogled demona, ki sovraži in ubija. Na Jezusovo besedo odide ven, v temo, ki pa se ne more meriti s temo v njegovi duši. Nihče ne ve, zakaj je odšel – razen mladega Janeza. Nihče ne razume Jezusovih besed, da ga bo eden od njih izdal – razen tistega, ki je odšel. Ne samo zato, da bi dobil obljubljenih trideset srebrnikov, pač pa tudi zaradi načrta: če je Jezus res Mesija, če je res od Boga, se bo ubranil pred sovražniki. Naj pokaže svojo moč, če je res to, za kar se ima! Ali pa naj umre!
Sedaj ta nesrečni sprevod rimskih vojakov in tempeljskih stražarjev prihaja na vrt Getsemani. Izdajalec se je približal! S poljubom da znamenje oboroženim spremljevalcem, koga mora prijeti. »Prijatelj, stori, za kar si prišel!« Bolj kot navzočnost surovih oborožencev Jezusove učence presune spoznanje, da na čelu te horde stoji eden od dvanajsterih. Tisti, ki je malo prej vzel grižljaj iz Jezusovih rok in nato odšel ven. Kakšna strahotna izdaja! Zdaj razumejo, zakaj je Jezus govoril, da ga bo eden od njih izdal. Tudi apostol Peter, ki ga je Jezus nekoč postavil za prvaka med apostoli, je Jezusu obljubljal, da gre z njim v življenje in smrt. »Življenje dam zate! Ne bom te zatajil!« Ko zasliši Jezusov »Jaz sem!« in vidi vojake, ki so se umaknil nazaj in popadali na tla, mu to vlije nekaj poguma. Sliši enega od svojih tovarišev govoriti: »Gospod, naj udarimo z mečem?« Ni se obotavljal, z enim od dveh mečev, ki so jih prej odnesli iz dvorane zadnje večerje, je zamahnil in Malhu, poveljniku tempeljske straže, odsekal uho. In Jezus je storil še zadnji čudež: svojemu sovražniku je zacelil rano! »Spravi meč na svoje mesto…« Šok za šokom! Jezus ne želi, da ga branijo z mečem. Izroča se v roke svojim krvnikom. Sedaj je vsega konec! Oba meča sta padla na tla, sedaj bi lahko oboroženo odposlanstvo velikega zbora lahko stegnilo roke tudi po Jezusovih apostolih. Razbežijo se, kot je pisano: Udaril bom pastirja…
Sem tudi jaz bežal, ko je bila Cerkev osramočena?
Gospod Jezus, prostovoljno si se izročil v roke svojih sovražnikov. Dovolil si nezvestemu učencu, da te je izdal, a si ga vseeno imenoval »prijatelj«. Nisi zavrgel svojih učencev, ki so se od strahu razbežali. Celo napovedal si jim, da se bodo pohujšali nad Teboj. Tako kot njim tudi meni primanjkuje poguma, stanovitnosti in zvestobe. V svojem srcu sem še vedno nezvest in strahopeten. S teboj želim vztrajati ne vedno, ampak le takrat, ko se dobro počutim in ko v bližini ni nevarnosti. Utrdi me, Gospod, da ne bom bežal, ko bodo preganjali Tebe in Tvojo Cerkev, ko bodo na dan prihajali strahotni škandali tistih, ki so Tebe izdali. Utrdi me v zvestobi in stanovitnosti, moj Odrešenik.
Oče naš…
Usmili se nas, o Gospod…
Tretja postaja:
Veliki zbor obsodi Jezusa
Sedaj je Jezus ujetnik v palači velikega duhovnika. Vrstijo se zasliševanja, najprej pri Kajfovem tastu. Kjer pade prvi udarec s pestjo. »Če sem govoril napak, dokaži…« Sledi sodni proces pri samem Kajfi in pred člani velikega zbora. Vrstijo se kriva pričanja, ki pa se ne ujemajo. Kajfa postaja vedno bolj nestrpen in nervozen. Bliža se jutro dneva pred veliko nočjo, nočno sojenje pa še vedno ni končano. Kajfa proti vsem predpisom izsili od Jezusa priznanje, ali je res Sin Najvišjega. »Bogokletje je izrekel, smrt zasluži!« Kajfa si v slabo hlinjeni žalosti zmagoslavno pretrga oblačila. Saj ne potrebujejo več prič! Sam je pokazal, da je bogokletnež, pokvarjenec in zakrknjen kršilec postave. Ima se za samega Boga, za Božjega Sina! Ne, tak res ne sme več živeti. Že zaradi tega, ker bi preveč vznemirjal rimske okupatorje. Bolje je, da en človek umre za ljudstvo, kot da bi zaradi njega trpel ves narod!
Po Jezusu padajo udarci s pestmi, pljunki, zmerljivke. Vrstijo se zasramovanja in norčevanja iz Jezusove preroške moči – zavežejo mu oči ter ga tepejo. »Prerokuj nam, Kristus, kdo te je udaril… No, kdo?”
Le peščica članov velikega zbora je razočarana nad tem početjem. Jožef iz Arimateje, Nikodem, Gamaliel in še nekateri protestirajo, a zaman. Sodba je v hipu postala pravnomočna, le izvršiti je niso mogli. Pravica do smrtne kazni je bila pridržana samo rimskemu oblastniku. In sedaj je treba Jezusa izročiti v roke Rimljanom, odpeljali so ga pred sodni stol na ploščadi Litostrotos oz. Gabata. Dan na dan je učil v templju, pa ga niso prijeli, sedaj pa ga kot snop povezanega izročajo v roke rimskega upravitelja Judeje. Zaradi Božje previdnosti – ljudskega štetja po ukazu cesarja Avgusta – je bil rojen v Betlehemu, da so se na njem izpolnile vse mesijanske prerokbe, a sedaj ga izročajo v roke cesarjevemu legatu, ki ima krvave roke, saj je že nekajkrat s krvjo zatrl vsak poskus upora. In vsa zgodba s krivičnim obtoževanjem ter izsiljevanjem se bo le še ponovila.
Sem tudi jaz sodil, medtem ko so drugi v naglici izrekali sodbo?
Moj Jezus, dopustil si, da te je veliki zbor, varuh postave in judovskih izročil, obsodil na smrt. Obsodili so te kot bogokletnika, čeprav si govoril samo resnico. Razodel si nam Očeta, ki je bogat v usmiljenju. Vendar te niso želeli poslušati. Zaverovani v svoj prav in v svoje lastne interese so povsem sprevrgli tvoje besede in ti obesili krivdo bogokletneža. Tudi jaz sem pogosto nagnjen k temu, da po svoji lastni presoji branim »pravo vero« in si domišljam, da imam v posesti resnico, in ne, da ima Resnica v posesti mene. Kajti ti si pot, življenje in resnica. In ko bodo zaradi takih stvari sodili mene, naj v teh sodbah srečam Tebe, moj Odrešenik.
Oče naš…
Usmili se nas, o Gospod…
Četrta postaja:
Peter zataji Jezusa
»Ti si Peter skala… Imenoval se boš Kefa.« Beseda, ki jih je Jezus nekoč izrekel enemu od dveh bratov iz Kafernauma ob Galilejskem jezeru. Simon, ki se je odslej imenoval Peter, je izrazil vero, da je Jezus res obljubljeni Odrešenik, Sin živega Boga. A ko je Jezus razodel svojo prvo napoved trpljenja in smrti, mu je Peter branil in doživel hladen tuš: »Poberi se, za menoj, satan…« Peter mu izreka zvestobo tudi kljub večkratni Jezusovi napovedi, da ga bo zatajil. »Tudi če bi bilo treba umreti s teboj…«
Ko so tempeljski vojaki odpeljali Jezusa, je bil Peter med tistimi, ki so se v strahu razbežali. Vendar se je spomnil obljube, ki jo je dal Gospodu. Iti z njim tudi v smrt! Šel je do palače velikega duhovnika. Kaj hitro so ga prepoznali. Da, ta pritepenec je bil z Nazarečanom, govorica ga izdaja, saj je Galilejec. Videli smo ga z njim na vrtu! »Ne vem, kaj govoriš… Ne poznam tega človeka… Nisem bil…« In takoj je petelin zapel. Prvak med apostoli se je v svoji nagonski ihti, da bi se prebil v Kajfovo palačo, spet spozabil. Saj je pozabil, zakaj je pravzaprav sploh prišel tja. Sedel je ob ognju zunaj in se grel, a so ga tudi tempeljski vojaki prepoznali. In je znova tajil, petelin pa je znova zapel.
Prav tedaj pa so se vrata palače odprla. Oboroženo spremstvo je zvezanega Jezusa gnalo k Ponciju Pilatu. Jezusov in Petrov pogled se srečata… In prav v tistem trenutku je zvok petelinjega petja globoko zarezal v Petrovo dušo. Jezus, kaj sem storil? Iz strahopetnosti in oportunizma sem prelomil svojo obljubo! Hotel sem iti s teboj tudi v smrt, tako sem prisegal. Sedaj pa sem te kot kakšen ničvrednež ponižal pred ljudmi. Celo pred navadno tempeljsko deklo sem te zatajil! Želel sem si na mestu umreti od sramu, tako zelo me je zabolelo. Vendar se v tistem trenutku srečam z Jezusovim usmiljenim pogledom. Ne, Peter, nisem te prišel obsodit. Ves čas sem vedel, da si šibak, da si ves iz sebe. Doslej si skušal vse početi zgolj z lastnimi močmi in ne z mojo milostjo. Jaz pa sem molil zate, da ne opeša tvoja vera. In ko se boš nekoč spreobrnil, utrdi svoje brate. In prav sedaj je napočil čas tvojega spreobrnjenja.
Sem tudi jaz med tistimi, ki sem iz strahopetnosti zatajil lastnega Odrešenika?
Jezus, moj Gospod in Odrešenik. Tudi jaz se moram, tako kot Peter, bridko zjokati nad svojim izdajstvom. Šibak sem, ohol in nespameten. Zanašam se na svoje moči, zato padam v nečimrnost, a že v naslednjem hipu se osramotim. Tvoj usmiljeni pogled me rešuje pred pogubo. Vem, da razumeš mojo šibkost in me utrjuješ v dobrem. Izročam se ti, moj Odrešenik, oblikuj me kot lončar svojo glino. Krsti me s Svetim Duhom, da bom pogumno kot Peter po binkoštih pričeval zate v svetu, ki te ne pozna in časti lažne odrešenike. Usmili se, Jezus, vseh tistih, ki bi bili radi stanovitni, a vedno znova padajo v greh.
Oče naš…
Usmili se nas, o Gospod…
Peta postaja:
Pilat obsodi Jezusa
Sedaj je Jezus pred rimskim sodnim stolom. Njegovo življenje je popolnoma odvisno od rimskega upravitelja Judeje. Tujca, pogana in vojaka, ki ga celo želi rešiti. In se čudi obtožbam, ki prihajajo s strani njemu prej sovražne tempeljske duhovščine, ki se mu sedaj dobrika. Vendar Jezusa ne obtožuje več bogokletja, ampak da je o sebi trdil, da je kralj. Torej nekdo, ki neposredno ogroža cesarsko oblast, prav tako naj bi hujskal k uporu. Pilatu ni nič jasno. Ta hrup mu je silno neprijeten. Čim prej se želi znebiti tega bremena. Ko izve, da je Jezus Galilejec, ga pošlje k tetrarhu Herodu Antipi, ki je na obisku v Jeruzalemu. Tistemu, ki je dal ubiti Janeza Krstnika zaradi nečimrnosti svoje svakinje in priležnice Herodiade. A tudi tetrarh ne more Jezusa pripraviti do tega, da bi spregovoril vsaj eno besedo, kaj šele, da bi storil kakšen čudež. Pa je Heroda menda poimenoval »lisjak«. Kakšno razočaranje za galilejskega četrtnega oblastnika, potomca morilskega kralja Heroda, ki je Jezusu stregel po življenju že zelo kmalu po rojstvu. Sam je tudi na Pilata zviška, kot na tatu, ki se je polastil očetovega kraljestva. Odslej pa se je njun odnos izboljšal. A kaj, ko je Jezusa oblekel v smešna oblačila in ga spet poslal nazaj k Pilatu. In spet se nadaljuje nesmiselna pravda. Rimski upravitelj Jezusa zaslišuje, a tisto malo, kar mu je Jezus odgovoril, mu ni kaj dosti koristilo. Ni razumel. »Moje kraljestvo ni od tega sveta…« Ta človek je morda norec ali sanjač, a razbojnik zagotovo ni, si misli Pilat.
Toda breme sovraštva med nahujskano množico postaja čedalje težje. Nobeno prepričevanje ne pomaga. Niti to, da je dal Jezusa kruto bičati. Poskusi še s privilegijem, da izpusti enega od zaprtih razbojnikov. A nahujskano ljudstvo želi, da izpusti Baraba, ki je bil zaprt in je čakal na izvršitev smrtne kazni. Vsak Pilatov poskus, da bi Jezusa osvobodil, se je končal s še večjim neuspehom. Sedaj Pilatu tožniki grozijo, da ga bodo šli tožit cesarju, če izpusti Nazarečana. Zares brezupen položaj – in to brezupnost potrdi Pilatovo simbolno umivanje rok. Noče vzeti nase cene krvi. »Njegova kri na nas in na naše otroke,« se glasi odgovor tožnikov. Kako veliko breme so si naložili! Strašen odgovor s še strašnejšimi posledicami! “Nimamo kralja, razen cesarja!” Hinavski sprenevedav odgovor množice, za Pilata pa poraz, ki ga skuša spremeniti v navidezno zmago. Jezusa obsodi na smrt.
Sem bil morda med tistimi, ki sem med množico vpil vnaprej naučene odgovore ter tulil z volkovi?
Jezus, moj Odrešenik, priznam, da mi je najlažje, ko se pomešam med množico in se prilagodim večinskemu javnemu mnenju. Dandanašnji svet te taji, te izganja, raje časti druge bogove, se ukvarja s samoodrešenjem. Čeprav si kralj vesoljstva, je tudi meni velikokrat ljubši »vladar tega sveta«, ki si ga ti premagal. In si nočem priznati svoje lastne nečimrnosti – ves čas se oziram na to, kaj bodo pa drugi rekli. Najlažje in najbolj udobno je popustiti večinskemu mnenju. Zakaj bi se ukvarjal s tem, kaj je resnično, ko pa lahko drugi odločajo namesto mene? Gospod, osvobodi me moje nečimrnosti, strahopenosti in nestanovitnosti.
Oče naš…
Usmili se nas, o Gospod…
Šesta postaja:
Jezusa bičajo in kronajo s trnjem
Že odkar so Jezusa odpeljali iz vrta Getsemani, je postal tarča ne samo posmeha in pljuvanja, ampak številnih udarcev. Najprej ga udari služabnik velikega duhovnika. Nato se, ko ga obsodi veliki zbor, nad njim znesejo tempeljski hlapci, ki mu celo zavežejo oči in ga udarjajo. A najstrašnejše mučenje ga je čakalo prav pri tistem, ki si je prizadeval, da bi ga izpustil. Pilat je sprevidel, da je proti nahujskani množici nemočen. Jezusa je dal bičati in nato naj bi bil križan. Morda je tiho upal, da ga bo lahko že po bičanju izpustil, ko ga je prebičanega pokazal množici. Tudi to ni pomagalo.
Jezus je sedaj na milost in nemilost izročen rimskim rabljem, večinoma plačancem iz Samarije in Sirije, ki so na smrt sovražili Jude. Tu ni več veljala omejitev udarcev, kakor je določala judovska postava – lahko so ga bičali do onemoglosti, le ubiti ga niso smeli. Po Jezusovem telesu so padali udarci bičev s koščenimi zankami in mu trgali kožo. Mučiteljem niti to ni bilo dovolj. Niso mu hoteli prizadejati samo telesnega trpljenja. Slišali so o tem, česa so ga tožili veliki duhovniki, češ da se je delal za judovskega kralja. Tesar iz Nazareta, ki se nikdar ni skliceval na to, da je bil rojen v Betlehemu in da je potomec kralja Davida, a je vendar učil in pridobival učence. Zdolgočasena peščica primitivnežev, ki naj bi branila mogočno rimsko oblast, si je Jezusa zato privoščila na posebej poniževalen način: ogrnili so ga s starim vojaškim škrlatnim plaščem, v roko so mu potisnili trst, na glavo pa potisnili trnovo krono, ki mu je povzročila nove rane. A bolj kot to je bolelo spoznanje, da so pred seboj imeli ne samo judovskega kralja, ampak resničnega kralja nebes in zemlje, ki pa ga niso spoznali – so se pa zato toliko bolj okrutno norčevali iz njega s poklekovanjem in sprevrženim pozdravljanjem. Divjanje oblasti teme, ki ni hotela sprejeti luči, je doseglo vrhunec.
Sem morda tudi sam sramotil Boga in njegove služabnike?
Jezus, moj Odrešenik, tvoji mučitelji so ti odrekli tudi najsvetejše – tvojo kraljevsko oblast, tvoje Božje sinovstvo. Ti pa si potrpežljivo molil zanje pred Očetom in v svojem srcu strašno trpel. Tudi zanje. Tako kot trpiš dandanes zaradi sodobnih bogokletij in sramotenj. Ker si nevedni in zavedeni ljudje, ki želijo živeti v skladu z duhom časa, nevede nalagajo nase križ pekla. Odpusti njim in odpusti tudi meni, ker sem morda tudi sam sramotil tebe, pa se tega nisem zavedal. Tudi sam sem odklanjal tvoje kraljestvo. Osvobodi me, Gospod, posledic bogokletij in sramotenj, pri katerih sem sodeloval. S svojim žrtvovanjem, molitvijo, postom, dobrimi deli ter darovanjem trpljenja želim zadoščevati za vse žalitve, ki ti jih zadaja odtujeni svet.
Oče naš…
Usmili se nas, o Gospod…
Sedma postaja:
Jezusu naložijo križ
Prebičanega in onemoglega Jezusa je Pilat še enkrat pokazal množicam z besedami »Glejte, človek.« Odgovor pa vedno isti: »Proč z njim, križaj ga!« Baraba je bil že zdavnaj izpuščen, a želja po prelivanju krvi gre tu do skrajnosti. Ni nam dovolj, Pilat, da ga samo prebičaš. Hočemo njegovo počasno smrt, razumeš? Mi smo mislili, da bo on tisti, ki bo rešil Izrael, a nas je s svojimi besedami in čudeži samo varal! Ni kazni, ki bi odtehtala tako hudodelstvo! Da, umreti mora, a še prej trpeti do skrajnosti! Naj izkusi sam, kar nam je naredil! Hočemo maščevanje!
Da, dobro so vedeli Jezusovi rablji iz velikega zbora, kaj morajo storiti. Sami niso smeli nikogar usmrtiti. Zato so spremenili obtožnico – pred Rimljani Jezusa niso več tožili zaradi bogokletja, ampak zaradi tega, ker naj bi se delal za kralja in s tem ogrožal rimsko oblast. Velikemu zboru se nič ni bolj gnusilo kot nadoblast poganskih Rimljanov. A zdaj so se jim prilizovali. Vedeli so, da rimski okupatorji, ko gre za upornike, ne poznajo šale. Upornike so kaznovali s smrtjo na križu. Guverner v Siriji in cesarjev legat Kvintilij Var je dve desetletji prej dal križati kar dva tisoč judovskih upornikov ter Sveto deželo zalil s krvjo.
Kazen je izrečena – Jezus, križan boš! A še prej boš moral les, ki si ga toliko let tudi sam obdeloval, odnesti na svojih ramah na Golgoto. V ozadju se že sliši satanovo prišepetovanje: Nič zato, če je tvoje telo ena sama rana in če se zaradi ureznin, ki so nastali od udarcev z biči, komaj držiš na nogah. Nič zato, če si povsem oslabel in strašno žejen ter sestradan. Čaka te zadnja pot na kraj, kjer se bo končalo tvoje ži
