Moj ljubi sveti Miklavž!
Spet je ta skrivnostni in sveti večer, noč, ko se potiho priplaziš mimo naših oken in vrat, se ustaviš in pobožaš moje srce, moje od sveta premraženo srce, ki ga je shladilo toliko dogodkov in ljudi, zaradi katerih sem skoraj nehal verjeti v ljubezen in dobroto. Noč, ko spet vem, da je vredno čakati in pričakovati, upati, da, verjeti, da mimo mojih vrat prav zdaj hodi nekdo, ki me ima rad. Morda sem zato nocoj, ko sem gledal žar v očeh otrok, ki so te s tako nestrpnostjo pričakovali, potočil solzo ali dve. Tako lepo je to vedeti, da še vedno si, da še vedno vsako leto prideš, da si še vedno tako dober do vseh, da ne pozabiš nikogar, prav nikogar na tem čudnem svetu. In veš, da je pest arašidov in nekaj suhih fig s pomarančo čisto dovolj zame. Samo da si se ustavil. Da nisi pozabil.
To je v bistvu vse, zaradi česar te tako goreče pričakujem, da oprezam na oknu in ne morem zaspati, preden te vidim. Rad bi te srečal, rad bi te pogledal v oči in se ti zahvalil. Pa vem, da boš kakor vedno tudi nocoj hotel ostati skrit. Za sabo boš pustil vse, kar hočeš pustiti, dokaz, kako nekaj pomembnega in dragocenega sem zate, ne da bi vedel, kaj ti pomeniš meni.
Zato ti pišem. Samo hvala bi rad rekel. Ne za to, kar mi boš prinesel, za to, kar si mi že. Da sem nocoj zaradi tebe spet kot otrok, kot nekdo, ki verjame, da je življenje v bistvu lepo, da so okoli mene dobri ljudje, da se želje lahko uresničijo, da bo na koncu vse dobro. Da se mi oči svetijo v hvaležnosti in veselju, ker vem, da si resničen. Pa naj ljudje pravijo, kar hočejo. To pač vem. Ker tudi nocoj - nisi pozabil.
Rad te imam,
tvoj Marko
