foto: splet
Kardinal Gerhard Müller je 6. decembra dal video intervju za Inštitut sv. Bonifacija. Objavljamo kratek prevod dveh vprašanj iz intervjuja. Kardinal brani vest "preprostih ljudi" in nudi praktične rešitve.
Vprašanje: Zgodilo se je, da so škofje in duhovniki med pandemijo zaprli cerkve in vernikom odrekli zakramente. Kako se spopadate s temi odločitvami?
Odgovor: Kristus je apostolom zaupal poslanstvo oznanjevanja evangelija in posredovanja Božje milosti v sedmih zakramentih. To je poslanstvo Cerkve. Seveda se moramo tudi med katastrofo prilagoditi okoliščinam in se izogniti nevarnostim za zdravje telesa. To počnemo vedno. Toda splošno odrekanje zakramentov je neposredna zloraba v odnosu do Kristusa.
Pogosto imam vtis, da najpomembnejši predstavniki Cerkve na Cerkev gledajo le kot na humanitarno organizacijo, ki daje tolažbo in človeško pomoč; takrat manjka vera v Jezusa Kristusa, učlovečeno Besedo, Božjega Sina, ki je prišel na ta svet in je vesoljni Odrešenik človeštva. Cerkev je namreč zakrament odrešenja v Jezusu Kristusu, zato se dobri duhovniki tudi v izrednih razmerah, kot je bila v preteklosti kuga, niso nikoli izogibali nevarnostim, saj so rekli, da jim je večno življenje dražje od posvetnega. Z izogibanjem boleznim lahko podaljšamo to zemeljsko življenje, vendar nikoli ne moremo odpraviti človekove umrljivosti. Zato škofje, ki vernike na splošno oddaljujejo od zakramentov, delujejo, lahko bi rekli, proti Svetemu Duhu, proti vesti in proti svojemu poslanstvu.
To velja tudi za zapoved nedeljskega praznovanja - "spominjajte se, da boste praznovali praznike" - in "to delajte v moj spomin", kar je način, kako praznujemo nedeljo, z evharistijo. To je neposredna zapoved Kristusa, glave Cerkve, zato škof nikoli ne more spregledati praznovanja nedeljske maše, ampak lahko le na splošno reče, da če so zunanje okoliščine tako hude, da se nedeljske maše vernik ne more udeležiti, je oproščen, vendar je tudi dolžnost nadomestiti nedeljsko mašo ob naslednji priložnosti. To seveda velja za zdrave ljudi; če je kdo bolan, lahko ostane doma. V tem primeru je smiselno sodelovati pri praznovanju tudi od doma prek medijev, na virtualni način; vendar ta način nima učinkovitosti milosti, ne deluje "ex opere operato" kot pri osebni udeležbi pri praznovanju nedelje, ampak le pomaga kot opora osebni veri. Škofje in duhovniki bi to morali vedeti, če niso prespali pouka teologije ali če tega niso po krivem pozabili, potem ko so se tega naučili!
Vprašanje: V Avstriji je vse več stavk zaradi prihajajoče obveznosti cepljenja. Ali je sodelovanje katoličanov legitimno?
Odgovor: Prav je tako. Vsak državljan lahko legitimno izrazi svoje mnenje proti vladnim ukrepom. Vendar moramo poskrbeti, da se nove krivice ne bodo dogajale z nasilnimi ukrepi, z žaljenjem ljudi, tako z dejanji, kot z besedami. V svojih mislih, besedah in dejanjih moramo delovati krščansko; še posebej smo dolžni svoje ideje in mnenja ter svojo vero predstaviti tako, da ne povzročamo dodatnih delitev. Za svojo trdno in močno vero lahko trpimo, celo do mučeništva; za svojo vero moramo pogoltniti tudi zle besede, vendar se ne želimo obnašati kot naši nasprotniki, saj jih moramo ljubiti. Zato je zelo pomembno, da svoja stališča zagovarjamo z argumenti in se zavedamo svojih državljanskih pravic, vendar tako, da zavzamemo stališča, ki ne postanejo obtožnica za druge in s tem ne vodijo v nadaljnje zaostrovanje. Bolje je trpeti krivico, kot jo storiti: to je naša norma. Vendar ima vsak državljan, ne glede na to, ali je katoličan ali ne, kristjan ali ne, temeljno pravico do upora proti državnim ukrepom. Nobena vlada, ki se imenuje demokratična, ne more trditi, da so njeni ukrepi metafizično nujni, da so blagoslovljeni za odrešenje ali da so obdarjeni z božansko avtoriteto. Tudi oni se motijo, tako kot vsi drugi, ki imajo morda drugačna stališča! Vlade je treba pozvati k zadržanosti. Politiki, ko pridejo na oblast, so vedno v skušnjavi, da bi jo zlorabili; močni pogosto zlorabljajo svojo moč. Zato ne morete preprosto reči, da če smo v demokraciji, je legitimno vse, kar se počne. Če že, potem je prav zato, ker smo v demokraciji, treba izvajanje oblasti upravičiti pred ljudmi. Zato se moramo tudi v zahodnih demokratičnih državah podrediti glasovanju na volitvah in spoštovati svoje ustave. Ustava ne navaja zgolj tega, kar pravi večina, politiki ali časopisi in čemur se morajo vsi drugi podrediti, molčati, zapreti oči, ušesa, usta in nos ter si na obraz nadeti masko. Naša vest je nad politično oblastjo, ki je začasna oblast, omejena na stvari tega sveta in ne more prisiliti človeka, da bi delal proti svoji vesti. V odnosu z Bogom smo svobodni, v odnosu z ljudmi pa si moramo svobodo pogosto zaslužiti.
