Nekaj je, brez česar ne moremo preživeti: usmiljenje. Naj si še tako zelo prizadevamo živeti na način, da ga ne bi potrebovali, moramo na koncu skrušeni ugotoviti, da brez njega preprosto ne gre. Vsi uspešni in zavidanja vredni ljudje, vsi navidez brezmadežni ljudje, vsi tisti, ki jih obožujemo, vsi grešimo, nihče si ne zasluži živeti, vsi potrebujemo usmiljenje. Naša nepopolnost je kriva za to, naše ubogo človeško stanje, takšni smo, da neizbežno delamo napake. Dolžniki smo, tudi če nočemo biti, od rojstva dalje.
Rojstvo upanja
Toda Nekdo se nas je usmilil in nam dal priložnost živeti. Vsak dan do zdaj. Tako razumemo, da je nekaj stalno nad nami, kar nam daje nove in nove priložnosti.
Iz tega stanja se poraja nekaj najlepše človeškega: upanje. Upanje, da bomo živeli, tudi če si tega ne zaslužimo. Upanje, da nam bo kdo odpustil tudi nepredstavljivo veliki dolg 10.000 talentov. Upanje, da bomo dar življenja, ki smo ga nekoč prejeli zastonj, ne da bi si ga zaslužili, dobili še enkrat. In še enkrat. In še enkrat. Sedemdesetkrat sedemkrat.
Pozaba
Vendar pa je zato tudi mogoče, da se tega upanja navadimo. Lahko ga vzamemo za samoumevnega, lahko ga nekega dne nimamo več za dar, za milost, za uslugo, lahko ga imamo za nekaj, kar nam pripada. Kakor da je moč zanj v naših rokah: »Potŕpi z menoj in vse ti povrnem.« (Mt 18,26) V tistem trenutku si lahko človek začne domišljati, da je on gospodar svojega življenja, da je on tisti, od katerega je odvisno njegovo življenje. In pozabi, da je njegovo preživetje odvisno od usmiljenja.
Težava tega pozabljanja je v tem, da tako ljudje postanemo neusmiljeni. Iz vloge dolžnika se prelevimo v vlogo gospodarja in tako druge lahko dojemamo za svoje podložnike – dolžnike: »Óni pa ni hotel, ampak je šel in ga vrgel v ječo, dokler mu ne bi povŕnil dolga.« (Mt 18,30)
Želimo si življenja drugih
Jezusova prilika nas spominja, da smo dolžniki, ki nam je bil dolg odpuščen. Večkrat. In nam bo še velikokrat. Grešniki, ki nam je bilo omogočeno upanje, da lahko še vedno živimo. Iz tega spomina se namreč rodi refleks dolžnosti, ki jo imamo zaradi tega daru – da tudi mi drugim soslužabnikom, sodolžnikom, sogrešnikom omogočamo upanje, ki je omogočeno nam: spet in spet dati novo priložnost. Edino merilo pravega ravnanja je Božji zgled, ki smo se ga naučili na svojem življenju: želeti si, da bi drugi živeli. Za vsako ceno.
(misel na 24. navadno nedeljo, leto A)
