Leta 1952 je skladatelj John Cage napisal slavno provokativno skladbo 4'33'', med katero glasbeniki samo poprimejo za svoja glasbila, a ne igrajo. Njegova skladba je polna pavz. Kar povsem lahko razumemo kot bedarijo. Lahko pa tudi kot promocijo pavze v glasbi. Pavze, ki je tudi glasba, pravzaprav zelo pomemben del neke skladbe, pa čeprav ne ustvarja glasu. Poudarke ustvarja, trenutke, na katere moramo biti bolj pozorni, teh pa ne bi bilo, če ne bi bilo pavz, vse bi zvenelo enako pomembno – oziroma nepomembno. In prav tako je pri govoru, prav tako pri delovanju.
Poseben čas
Dva Jezusova naporna delavnika, o katerih beremo v evangeljskem odlomku, dneva, v katerih veliko uči, izganja hude duhove in ozdravlja mnogo bolnikov, ne bi bila taka, namreč tako plodovita in tako ustvarjalna, tako uspešna in tako polna služenja in ljubezni, če ne bi med njima stal čisto poseben čas: »Navsezgodaj, ko je bilo še čisto temno, je vstal, se odpravil ven na samoten kraj in tam molil.« (Mr 1,35)
Iz tega je raslo njegovo mesijansko delovanje, kajti ne moreš drugim streči, jih zdraviti, jim izganjati zla, če si sam bolan, utrujen, nervozen, beri: če ni časa, v katerem si lahko pred seboj krhek in strt, če nimaš kje zajeti vode za svojo žejno dušo. Ker se vsaka duša enkrat izprazni, nič nenavadnega ni v tem. Nismo bog, ljudje smo. Samo ljudje.
Nuja
In ljudje potrebujemo hrane, za dušo in za telo, tišine, samote, veselja, miru. Ne gre namreč za egoizem, ko imamo nekaj časa zase, za molitev, za stik z Božjim v nas, temveč za trenutek, ko si od vsega opomoremo, ko spet začutimo moč v sebi, ko poiščemo razloge in smisel in ko si spet zaželimo biti ljudje. Ko imamo spet v sebi dovolj miru, da lahko razločimo pomembno in manj pomembno. Zato je moliti, počivati v Božji bližini naša nuja, ne nekaj, kar bi bilo treba samo takrat, kadar se nam ljubi ali ko nam zmanjka moči za vse drugo.
Vstavimo zato v svoj delavnik tudi čas za počitek v tišini in Božji prisotnosti. Dobro nam bo delo. In tudi tistim, h katerim smo poslani kot njihovi zdravniki, izganjalci hudega, tolažniki, »da bom tudi tam oznanjal, kajti za to sem prišel.« (Mr 1,38)
Točno tako, za izpolnitev poslanstva gre. Tudi v pavzah svojega življenja ga izpolnjujemo.
(misel na 5. navadno nedeljo, leto B)
