Naj
najprej spomnim, da je Marija že pri svojem drugem prikazanju v Fatimi 13.
junija 1917 med drugim rekla: Da bi preprečila drugo svetovno »vojno, lakoto in
preganjanje Cerkve ter svetega očeta, (…) bom prišla prosit za posvetitev
Rusije mojemu brezmadežnemu Srcu in za zadostilno obhajilo na prve sobote«. Ne
pozabimo, da je papež Leon XIII. že leta 1899 ves svet posvetil Jezusovemu
Srcu, da je papež Pij XII. leta 1942 ves svet posvetil Marijinemu Srcu, da je
isto storil tudi ljubljanski škof Rožman leta 1943 za svojo škofijo in vso
Slovenijo. Še posebej odmevna je bila posvetitev, ki jo je izvršil papež Janez
Pavel II. skupaj s škofi leta 1984 in v svetem letu 2000, ko je skupaj s 1500
škofi ves svet izročil Marijinemu brezmadežnemu Srcu.
Besedo
posvetitev v vsakdanjem življenju pogosto uporabljamo. Rečemo, da se je mati
popolnoma posvetila svoji družini. To pomeni, da mati ves svoj čas in svoje
moči žrtvuje za svojega moža in otroke, pa tudi, da se odpoveduje drugim
dejavnostim, ki bi jo pri tem ovirale. Ali ne posveti športnik, atlet, kolesar,
nogometaš ali kdor koli drug, največ časa na svojih treningih za uspeh in
cilje, ki si jih je zadal. Enako drugi športniki, enako umetniki vseh vrst,
glasbeniki in drugi. Čim bolj je cilj vzvišen, tem pomembnejša je tudi
posvetitev temu cilju. Cilj posvetitve Jezusovemu in Marijinemu Srcu pa je
nekaj najlepšega in najplemenitejšega. Posvetitev so z veliko vnemo priporočali
tudi papeži: Pij XII., Pavel VI. in Janez Pavel II. To je storila tudi Chiara s
svojimi prvimi prijateljicami, ko jih je Božja ljubezen zlila v eno. »Čutili
smo spodbudo, da se posvetimo Mariji, in smo Jezusa v evharistiji prosili, naj
nas daruje svoji Materi tako, kakor zna storiti samo On … Imeli smo vtis, da
nas je s tisto posvetitvijo Marija obdala s svojo brezmadežnostjo.«
Teologinja
Marisa Cerini to posvetitev razlaga takole: »Posvetitev, za katero gre tu,
odseva izviren značaj posvetitve Bogu, ki ga zasledimo pri vsaki biblični
posvetitvi, bodisi občestveni (kot je bila posvetitev izvoljenega ljudstva)
bodisi osebni. Pri tej ima prvo pobudo Bog: On kliče k posvetitvi in on 'posvečuje'
tiste, ki se odzovejo njegovemu klicu, on jih naredi svete, kakor je svet on,
to je, daje jim svojo svetost. Podobno tudi posvetitev Mariji … uresničuje On
…«
Prvi,
ki se je njunima Srcema posvetil, je bil sv. Jožef. Vse svoje življenje in vse
svoje moči je usmeril v služenje njima. Vzor popolne posvetitve nebeškemu Očetu
je Jezus. Ob svojem prihodu na svet pravi: »Žrtve in daritve nisi hotel, a telo
si mi pripravil …« To prvo darovanje je na viden način ponovil po Marijinih
rokah v jeruzalemskem templju in ga v svojem življenju vedno znova ponavljal.
Posvetitev ni le enkratno dejanje, kakor ni enkratno dejanje skrb matere za
svojo družino …
Vsi
ljudje smo Jezusovi že zato, ker je naš Stvarnik in Odrešenik. Še boj smo
postali njegovi pri svetem krstu. Nismo pa le Jezusovi. Smo tudi Marijini, saj
je naša duhovna mati, ki nam hoče pomagati. Biti moramo tesno povezani z njo.
Posvetitev pomeni pripravljenost, da bomo stalno živeli v prijateljstvu z
Jezusom in Marijo in posnemali njune kreposti ter se varovali greha.
Pri
češčenju Jezusovega in Marijinega Srca niso najpomembnejše različne vaje in
ustne molitve. Tudi ne gre v prvi vrsti za češčenje bodisi Kristusovega bodisi
Marijinega telesnega srca kot odličnega dela človeškega telesa. V ospredju sta
Kristus in Marija sama, njuno telesno srce pa je pri tem simbol njunega
notranjega bogastva, zlasti njune ljubezni do Očeta in vseh ljudi. Eden
najlepših primerov »posvetitve« Mariji je v meditaciji Chiare Lubich pred
tabernakljem: »Zakaj si hotel ostati na zemlji, na vseh krajih sveta, v
presladki evharistiji in Ti, ki si Bog, nisi našel načina, da bi pripeljal in
pustil na zemlji tudi Marijo, mater vseh nas, ki potujemo?« V tišini se je
zdelo, da odgovarja: »Nisem je pripeljal, ker jo hočem zopet videti v tebi.«
Biti podobni njej, znova zaživeti Marijo, je nedvomno najlepša posvetitev,
upodobitev po Mariji.
