Odgovor
na to je zelo preprost: Vsi ljudje smo poklicani k popolnosti. To je v vsej
jasnosti zatrdil 2. vatikanski koncil, katerega odsev je tudi novi Zakonik
cerkvenega prava (ZCP). V njem je bilo do leta 1983 zapisano, da so redovniki
stan popolnosti. Druga knjiga ZCP je govorila o osebah: o klerikih, o
redovnikih in čisto kratko o laikih. Na nek način so bili k popolnosti
poklicani redovniki, pa škofje, morda tudi duhovniki, drugi skoraj ne. Novi
zakonik govori v 2. knjigi o Božjem ljudstvu. To so najprej vsi verniki, nato
laiki in šele nato kleriki in redovniki. Popolnost, svetost je pot, ki je
odprta za vse. Vsak v svojem stanu naj si zanjo prizadeva: poročeni, samski,
duhovnik, redovnik, škof itd. Nihče ne bo trdil, da je laik slabši človek kot
duhovnik ali redovnik z zaobljubami, vsak ima svojo pot popolnosti in svetosti.
Cerkev pa nam na tej poti prihaja naproti. Daje nam različna sredstva in
pripomočke, da bi lahko postajali boljši, dosegli popolnost. Bogatemu mladeniču
je Jezus povedal, da je njegova ovira do popolnosti veliko bogastvo, ki ga je
imel. Ni se mu bil pripravljen odpovedati. Ali je človek, ki ob nedeljah ne
hodi k maši, slabši človek od zvestih vernikov? Nedvomno ni vzoren kristjan,
nekaj mu manjka. Ali je kristjan, ki ne obhaja prvih petkov in sobot, slabši od
drugih kristjanov? Če nič drugega, je škoda, da ne uporablja pripomočkov, ki
nam jih daje na voljo sveta Cerkev. Isto velja tudi za posvetitev Mariji. Je
močno sredstvo na poti k popolnosti, toda verjetno ne za vse enako obvezno. Pa
obhajilo? Ali ni Jezus rekel, da kdor ne bo užival njegovega telesa in krvi, ne
bo imel življenja v sebi. Pa vsakdanja molitev? Ali moremo živeti kakovostno
krščansko življenje brez nje? To je le nekaj vprašanj, ki si jih lahko
zastavimo vsi, da bi našli čim bolj jasen odgovor na postavljeno vprašanje.
Alojz Snoj
