Voščilo naših škofov ob veliki noči smo sicer objavili že na veliko soboto, vendar se velikonočno praznovanje nadaljuje. Objavljamo sporočilo papeža Frančiška in naših škofov.
Nagovor papeža Frančiška Urbi et Orbi na veliko noč 2023
Danes oznanjamo, da je on, Gospodar našega življenja, »vstajenje in življenje« sveta (prim. Jn 11,25). Velika noč je, pasha, kar pomeni »prehod«, ker se je v Jezusu dovršil odločilni prehod človeštva: prehod iz smrti v življenje, iz greha v milost, iz strahu v zaupanje, iz zapuščenosti v občestvo. V njem, Gospodarju časa in zgodovine, bi rad rekel vsem z veseljem v srcu: blagoslovljeno veliko noč!
Naj bo za vsakega od vas, dragi bratje in sestre, še posebej za bolne in uboge, za ostarele in za tiste, ki preživljajo trenutke preizkušnje in naporov, to prehod iz stiske v tolažbo. Nismo sami: Jezus, Živi, je z nami za vselej. Naj se veselita Cerkev in svet, ker se danes naši upi ne razbijajo več ob zidu smrti, ampak nam je Gospod odprl most proti življenju. Da, bratje in sestre, na veliko noč se je usoda sveta spremenila in prav na današnji dan, ki celo sovpada z najverjetnejšim datumom Kristusovega vstajenja, se lahko veselimo, ker po čisti milosti slavimo najpomembnejši in najlepši dan vse zgodovine.
Kristus je vstal, resnično je vstal, kakor oznanjajo v vzhodnih Cerkvah. Ta »resnično« nam pove, da upanje ni privid, je resnica! In da popotovanje človeštva od velike noči dalje, zaznamovano z upanjem, bolj urno napreduje. To nam s svojim zgledom kažejo prve priče vstajenja. Evangeliji pripovedujejo o dobri naglici, s katero so na velikonočni dan »žene tekle oznanit učencem« (Mt 28,8). In potem ko je Marija Magdalena »tekla in prišla k Simonu Petru« (Jn 20,2), sta Janez in sam Peter »oba tekla skupaj« (prim. 4), da bi dospela do kraja, kjer je bil Jezus pokopan. In ko sta potem na velikonočni večer dva učenca srečala Vstalega na poti v Emavs, sta »nemudoma odšla« (Lk 24,33) in pohitela ter pretekla več kilometrov navkreber in v temi, ker ju je gnalo nezadržno velikonočno veselje, ki je gorelo v njunih srcih (prim. 32). Tisto isto veselje, zaradi katerega se Peter na obali Galilejskega jezera ob pogledu na vstalega Jezusa ni mogel zadržati v čolnu, ampak je takoj skočil v vodo, da bi hitro plaval njemu naproti (prim. Jn 21,7). Za veliko noč, skratka, se pot pospeši in postane tek, ker človeštvo vidi cilj svoje proge, smisel svoje usode, Jezusa Kristusa, in je poklicano, da pohiti naproti njemu, ki je upanje sveta.
Urno rastimo tudi mi po poti vzajemnega zaupanja: zaupanja med ljudmi, med ljudstvi in narodi. Pustimo se presenetiti velikonočnemu veselemu oznanilu, luči, ki razsvetljuje mrak in temo, v katero se je svet prevečkrat znašel zavit.
Urno presezimo spore in delitve ter odprimo svoja srca za potrebnejše. Urno pretecimo pota miru in bratstva. Veselimo se oprijemljivih znamenj upanja, ki dospejo k nam iz tolikih dežel, najprej iz tistih, ki nudijo pomoč in sprejemajo ljudi, ki bežijo od vojne in revščine.
Vzdolž poti pa je še toliko kamnov spotike, ki naše hitenje proti Vstalemu delajo naporno in težavno. Nanj se obračamo s svojo prošnjo: pomagaj nam, da bomo lahko tekli proti tebi! Pomagaj nam, da bomo odprli svoja srca!
Pomagaj ljubljenemu ukrajinskemu ljudstvu na poti proti miru in izlij velikonočno luč na rusko ljudstvo. Potolaži ranjene in tiste, ki so zaradi vojne izgubili svoje drage; in daj, da se bodo vojni ujetniki lahko vrnili živi in zdravi v svoje družine. Odpri srca vse mednarodne skupnosti, da se bo zavzela za dokončanje te vojne in vseh sporov, ki povzročajo prelivanje krvi, od Sirije dalje, ki še vedno čaka na mir. Podpiraj tiste, ki jih je prizadel silovit potres v Turčiji in Siriji. Molimo za tiste, ki so izgubili sorodnike in prijatelje in so ostali brez strehe nad glavo; naj prejmejo tolažbo od Boga in pomoč od družine narodov.
Ta dan ti izročamo, Gospod, mesto Jeruzalem, prvo pričo tvojega vstajenja. Naj se v ozračju zaupanja in vzajemnega spoštovanja nadaljuje dialog med Izraelci in Palestinci, tako da bo mir zavladal v svetem mestu in v vsej regiji.
Pomagaj, Gospod, Libanonu, ki še vedno išče ravnotežje in edinost, da bo premagal razprtije in bodo vsi državljani sodelovali za skupno dobro dežele.
Ne pozabi na drago tunizijsko ljudstvo, še posebej na mlade in tiste, ki trpijo zaradi družbenih in gospodarskih težav, da ne bodo izgubili upanja in bodo sodelovali pri gradnji prihodnosti v miru in bratstvu.
Ozri se na Haiti, ki že leta trpi hudo družbeno-politično in humanitarno krizo, in podpri zavzemanje političnih dejavnikov in mednarodne skupnosti pri iskanju dokončne rešitve tolikih težav, ki prizadevajo tako preizkušano prebivalstvo.
Utrdi mirovne in spravne procese, ki so se jih lotili v Etiopiji in Južnem Sudanu, in daj, da bo prenehalo nasilje v Demokratični republiki Kongo.
Podpiraj, Gospod, krščanske skupnosti, ki danes obhajajo veliko noč v izrednih okoliščinah, kot na primer v Nikaragvi in v Eritreji, in se spomni vseh tistih, ki jim je onemogočeno svobodno in javno izpovedovati svojo vero. Potolaži žrtve mednarodnega terorizma, zlasti v Burkini Faso, Maliju, Mozambiku in Nigeriji.
Pomagaj Mjanmaru, da bo prehodil pota miru, in razsvetli srca odgovornih, da bodo trpeči Rohingyi dospeli do pravice.
Potolaži begunce, izgnance, politične zapornike in migrante, še posebej najbolj ranljive, pa tudi vse, ki trpijo lakoto, revščino in boleče posledice trgovine z drogami, trgovine z ljudmi in vsakovrstnega suženjstva. Navdihni, Gospod, voditelje narodov, da noben človek ne bo diskriminiran in poteptan v svojem dostojanstvu; da se bodo ob polnem spoštovanju človekovih pravic in demokracije te družbene rane zacelile, da bo vedno poskrbljeno za skupni blagor državljanov, da bodo zagotovljeni varnost in potrebni pogoji za dialog in mirno sožitje.
Bratje, sestre, tudi mi ponovno odkrijmo veselje do potovanja, pospešimo utrip upanja, vnaprej okušajmo lepoto nebes! Danes načrpajmo energijo, da bomo napredovali v dobrem naproti Dobremu, ki ne razočara. In če je, kakor piše neki starodavni oče, »največji greh ne verjeti v moč vstajenja« (Sv. Izak iz Niniv, Asketski govori, I,5), danes verujmo: »Vemo: Kristus je res vstal od mrtvih« (pesem slednica)! Verujemo vate, Gospod Jezus, verujemo, da se s teboj upanje spet rodi, da se pot nadaljuje. Ti, Gospodar življenja, opogumi naša pota in ponovi tudi nam, kakor si učencem na velikonočni večer: »Mir z vami!« (Jn 20,19.21).
(Prevedel br. Miran Špelič OFM)
Pridiga nadškofa Alojzija Cvikla na veliko noč
Dragi sobratje duhovniki, sestre redovnice, liturgični sodelavci, dragi bratje in sestre!
Na velikonočni petek je vse onemelo, Bog je umrl na križu, nasprotniki so slavili zmago, učenci so se razbežali. Nastala je tišina, velika žalost …
Pri evangelistu Janezu je Marija Magdalena prva, ki odkrije, da je grob odprt in ta žena takoj sklepa, da je nekdo prišel in truplo odnesel. Magdalena takoj steče k Simonu Petru in drugemu učencu, da bi ju obvestila. Oba brez odlašanja stečeta h grobu. Marija Magdalena je odkrila, da je kamen odvaljen, Janez pa, da trupla ni več v grobu. Apostol Peter vstopi v grob in opazuje, oziroma premišljuje. Pride do zaključka, da je nemogoče, da bi truplo odnesli, kajti vsi povoji in prtič, so bili tam.
Na tej točki vstopi drugi učenec, Janez, ki »vidi in veruje«. Bil je sposoben videti onkraj dejstva, ki ga je videl. Evangelist Janez v svojem evangeliju rad opisuje čudeže, ki jih imenuje znamenja. Zadnje takšno znamenje je bilo, ko je Jezus iz groba poklical svojega mrtvega prijatelja Lazarja. Ob praznem Jezusovem grobu je to znamenje Jezusove zmage nad smrtjo.
Veroval je, da so se izpolnila Pisma, ki jih je dobro poznal, a šele sedaj jih je v polnosti razumel.
Ob praznem grobu je razumel, da se je uresničilo to, kar je Jezus večkrat napovedal: da bo sicer trpel, umrl, a da bo vstal od mrtvih.
Velikonočno jutro je postal najbolj srečen dan. Sveto pismo ga imenuje: »Prvi dan v tednu«. V tem se skriva vsa simbolika odrešenja. V raju je bila prva žena Eva, mati človeštva, zvodnica za človeški rod. Ob Kristusovem vstajenju žena, Marija Magdalena, postane prva prinašalka vesele novice odrešenja.
Slavje velike noči ni samo v praznovanju Jezusovega zmagoslavja, ampak je tudi v novem pogledu na življenje, pogledu v luči Jezusovega vstajenja.
Jezusovo zmagoslavje pomeni naše vstajenje »iz greha in smrti«. Če smo prej gradili na sebi, sedaj želimo svoje življenje »nasloniti na Gospoda«. To pa je čisti in zastonjski dar, da lahko iz te človeške ujetosti zaživimo novo življenje.
Nekateri pravijo, da je praznovanje velike noči ostanek poganske vere v obnovo življenjskega ciklusa, za druge je to del lepe tradicije.
Naše življenje zaznamujejo tudi težki trenutki, trenutki zla, trpljenja, smrti, razočaranosti, osamljenosti. Lahko bi rekli: vse to, kar doživljamo na veliki petek.
Velikonočno jutro je tisto, ki odvali tudi kamen naše nevere in nam podarja svetlobo in zmago življenja. To pa je tisto, kar postaja vir moči, da se lahko tudi mi soočamo z vsemi preizkušnjami, ki nas doletijo na naši poti.
Kaj je bilo tisto, kar je potrte ljudi velikega petka popolnoma spremenilo?
To je bilo osebno srečanje z Vstalim Gospodom: »Ta Jezus, ki ste ga vi križali, živi. Bog ga je obudil. Temu smo mi priče!« (Apd 2,32).
Tega veselja in radosti niso mogli zadržati sami zase. Šli so na ceste in govorili na glas: »Ne moremo molčati o tem, kar smo videli in slišali!« (Apd 4,20). Na koncu so mnogi od teh pričevalcev šli v smrt, ker so govorili, da je Jezus vstal od mrtvih.
To, kar je spremenilo njihovo življenje, je bilo osebno srečanje z Vstalim Gospodom: »On se nam je prikazal in mi smo z Njim jedli in govorili«.
Ni čudno, da je prvi med apostoli dojel resničnost vstajenja ravno apostol Janez, učenec, ki ga je Jezus ljubil. Ljubezen je tista, ki stori, da smo odprti za znamenja in sporočila, ki jih nosi velikonočni praznik.
Gospod je vstal! To je veselo sporočilo današnjega praznika. Želim, da ga zaslišimo, ga sprejmemo in pustimo, da nas prevzame. Potem smo povabljeni, da to ponesemo tudi drugim.
V današnjem prvem berilu se večkrat ponovi beseda »pričevati, priče«. Biti priča ni lahko. Postanemo lahko šele, ko stopimo na pot darovanja, na pot za Kristusom.
Največji problem današnjega časa je, da nimamo kaj sporočati drugim, ker smo notranje prazni, ker nimamo izkustva osebnega srečanja z Vstalim.
Praznovanje velike noči je vabilo vsakemu od nas, da iščemo sledi Vstalega Gospoda med nami. To pomeni iskati znamenje upanja, ki so močnejša od pesimizma, s katerim se soočamo vsak dan, močnejša od nasilja, ki je vse prevečkrat prisotno med nami, močnejša od sovraštva, ki nas deli na ene in druge, namesto, da bi iskali to, kar nas povezuje, nam vliva upanje in nam kaže pot v lepši jutri.
Takih pričevalcev upanja je med nami veliko. A na žalost se o njih ne govori veliko. Prve strani novic polnijo slabe novice, ki se dobro prodajo, kajti z njimi se da ljudi manipulirati, ustrahovati in usmerjati.
Velika noč nam govori, da je ta logika premagana. Ta logika je pripeljala Jezusa na križ. Toda sporočilo velikonočnega praznika je, da je ta mučeni in križani človek, Jezus iz Nazareta, premagal logiko sovraštva in smrti in se pojavil med nami kot Gospod živih in nam kliče, da bo na koncu zmagalo dobro, da bosta zmagali resnica in ljubezen.
Vstali Gospod je z nami na poteh našega življenja kot znamenje upanja, kot novi človek, ki v naš svet prinaša tisto, kar najbolj potrebujemo: upanje, da bo na koncu slavilo zmago vse, kar je dobro!
Vsem vam želim lepo in doživeto praznovanje in potrditev veri: »da Vstali Gospod ostaja z nami vse dni do konca sveta« (Mt 28,20). Amen.
Pridiga nadškofa Alojzija Cvikla pri sveti maši na velikonočno vigilijo
Draga sobrata duhovnika, drage sestre redovnice, katehumeni in botri, dragi bratje in sestre!
Potem, ko smo na veliki petek podoživljali Jezusovo trpljenje, njegovo smrt in ga položili v grob, smo danes na veliko soboto »poslušali« skrivnostno tišino, ki je nastala na veliki petek. Ta večer, to noč, smo zbrani, da bi ob angelovem oznanilu: »Ni ga tukaj. Vstal je!« podoživeli veličino in upanje, ki ga prinaša Jezusovo vstajenje. Na ta večer smo se pripravljali skozi ves postni čas, da bi ta večer lahko odkrili, kaj vse je Bog storil za nas. Božja beseda nam je pokazala dolgo pot Boga, ki nam od stvarjenja sveta in človeka naprej razodeva svojo ljubezen in usmiljenje. Nocoj, po stvariteljskem delu, po Abrahamovi pripravljenosti darovati svojega sina, po rešitvi iz egiptovske sužnosti, po prehodu skozi Rdeče morje, in mnogih drugih dogodkih, lažje razumemo Božje bistvo, ki je ljubezen. Božja beseda dobi svojo uresničitev v vstajenju Jezusa Kristusa. Že cerkveni očetje prvih krščanskih stoletij so zelo radi poudarjali misel, da je Jezus s svojim vstajenjem vse dogodke v zgodovini odrešenja povezal skupaj in jim dal končni pomen.
Okoli nas je še toliko teme, toliko je še nasilja in zlaganosti. Ta tema ostaja, a ne več kot trda tema; v to temo je posijal žarek Vstalega Gospoda. To je vir veselja in upanja.
Nocoj nas še posebej prevzema veselje prvih pričevalcev, ki so doživeli srečanje z Njim, ki je premagal smrt in živi. To sporočilo se je potem prenašalo in prevevalo kristjane skozi vso zgodovino. To je tudi naša prošnja nocoj: »Jezus, Božji Sin, Zmagovalec nad smrtjo, osvetli tudi noč našega življenja, napolni naša srca z veseljem in upanjem, da bomo lahko premagovali razočaranja in žalost!«
Nocojšnji večer je vabilo k upanju, kajti uresničuje se to, kar je Jezus sam napovedal: »Vstal je, kot je napovedal!« Če ga želimo srečati nas vabi v Galilejo, tja, kjer se je vse začelo. Vabi nas, da dar novega življenja prenesemo v naše vsakdanje življenje.
Ob praznem grobu začne odmevati veselo oznanilo evangelija, in vabilo, da to veselo novico ponesemo naprej.
Vstali je sredi med nami, da skupaj z nami začne graditi nov svet, svet ljubezni in odpuščanja in to kljub ostankom teme, nasilja in greha. To smo sposobni, če smo prevzeti z veseljem, ki je sad srečanja z Vstalim Gospodom in naše življenje ni več tekanje h grobu, ki je prazen, temveč nas Vstali čaka na poteh našega življenja.
Jezusovo vstajenje je edina stvar, ki lahko osmisli naše bivanje, kajti spremeni smer našega gibanja, ne več proti grobu in smrti, ampak tja, kjer je On, proti življenju.
Čez nekaj trenutkov bomo obnovili naše krstne obljube, da bi začutili, da smo bili po vodi in Svetem Duhu prerojeni za to novo življenje. Vsak od nas, ki je bil krščen, je s Kristusom umrl, da bi lahko tudi z njim vstal v novo življenje brez greha in strahu pred smrtjo. To je veselje, ki se rodi v človeku, ki začuti srečanje z Vstalim Gospodom.
Prosimo Marijo, njo, katere srce je bilo med prvimi napolnjeno z veseljem ob dejstvu, da je njen Sin premagal smrt in živi. Prosimo jo, da bi naša srca bila sposobna sprejeti Vstalega, ki k nam prihaja po svoji besedi, po zakramentih, še posebej po sv. evharistiji, in ki nam razodeva: »da je Gospod tukaj in nas čaka!«
Msgr. Alojzij Cvikl
Mariborski nadškof metropolit
Pridiga škofa Jurija Bizjaka pri velikonočni maši
Katehumeni: mir vam bodi!
Na dan vstajenja zvečer je Gospod svoje učence pozdravil z besedami: ‘Mir vam bodi!’ (Lk 24,36; Jn 20,19.21.26). Preroki so ga napovedovali kot Kneza miru (Iz 9,5) in ob njegovem rojstvu so angeli peli: ‘Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem dobre volje!’ (Lk 2,14). Ko je razposlal svoje učence jim je naročil, naj vsako hišo pozdravijo z besedami: ‘Mir tej hiši!’ (Lk 10,5). Pred svojim trpljenjem se je od svojih učencev poslovil z besedami: ‘Mir vam zapustim, svoj mir vam dam!’ (Jn 14,27).
Kakor vstali Zveličar, ste tudi vi, dragi katehumeni, dragi bratje in sestre, prinašalci miru, oznanjevalci miru, ustvarjalci miru. Že prerok Izaija je napovedal: ‘Kako ljubke so na gorah noge glasnika radosti, ki oznanja mir, prinaša veselo novico, razglaša zveličanje!’ (Iz 52,7). Sedmi izmed osmih blagrov se glasi: ‘Blagor miroljubnim, kajti ti bodo Božji otroci’ (Mt 5,9). Takoj za pozdravom ‘mir vam bodi’ pa je naš Gospod na dan vstajenja zvečer dihnil v svoje učence in jim rekel: ‘Prejmite Svetega Duha!’
Mir je sad modrosti in razumnosti, sad poslušnosti in vzgoje: ‘Dobra je sol, če pa sol ne bo slana, s čim jo boste popravili? Imejte v sebi sol in živite v miru med seboj!’ (Mr 9,50). Sol je znamenje modrosti: Kar je sol za naše jedi, to je modrost za našo duhovno hrano. Pismo Hebrejcem daje lepo razlago: ‘Vzgoja in poslušnost daje tistim, ki so po poslušnosti in po vzgoji izučeni, miru polni sad pravičnosti’ (Heb 12,11).
Mir je sad sveta in moči, sad darežljivosti in radodarnosti: Očak Jakob je pred srečanjem z Ezavom pripravil od svojega premoženja velikanski dar in dejal: ‘Z darom, ki gre pred menoj, ga pomirim; šele potem hočem videti njegovo obličje: morda me potem prijazno sprejme!’ (1 Mz 32,21). In Ezav ga je sprejel. Prerok Izaija piše: ‘Mir je sad pravičnosti!’ (Iz 32,17; prim. Heb 12,11; Jak 3,18). Apostol Jakob pravi: ‘Sad pravičnosti pa se seje v miru tistim, ki delajo za mir!’ (Jak 3,18).
Mir je sad spoznanja in strahu Gospodovega, sad pravičnosti in potrpežljivosti. Ker pa pravičnost pogosto ni dosegljiva, je edina pot do miru potrpežljivost in blagohotna prizanesljivost. Kralj Salomon blagruje potrpežljivega človeka in pravi: ‘Počasen za jezo (prizanesljiv) je boljši kakor junak, gospodar nad svojim duhom boljši kakor osvajalec mesta’ (Prg 16,32). ‘Kdor je počasen za jezo, kaže veliko razsodnost, kdor je nagle jeze, povzdiguje bedaštvo’ (Prg 14,29).
Vsem želim veselo veliko noč: Vsem tu navzočim in vsem vaših družinam, sosedom in prijateljem in znancem. Voščim bratom pravoslavnim, ki bodo Gospodovo vstajenje letos slavili čez štirinajst dni. Spominjamo se naših starejših bratov Judov, ki bodo letos slavili Pasho v prihodnjih dneh od 5-13 aprila, spominjamo se tudi mlajših bratov muslimanov, ki so zdaj sredi postnega meseca ramadana. Vsem želim obilnih milosti Gospodovih, veliko zmag v bojih za resnico in pravico, v bojih za mir.
Carissimi fedeli, fratelli e sorelle! Siamo radunati alla vigilia della Pasqua, della festa della risurrezione del nostro Signore Gesu Cristo. Aspettiamo vivamente il terzo giorno, tante volte indicato dallo stesso Signore durante la sua predicazione, aspettiamo vivamente il suo ritorno dal sotterraneo, la sua vittoria sul male e sulla morte. Lo ringraziamo per il suo sacrificio, per il suo coraggioso esempio, per il suo immenso amore verso di noi. A tutti, carissimi fratelli e sorelle, auguro Buona Pasqua e una benedizione abbondante del nostro Signore Risorto.
Msgr. dr. Jurij Bizjak,
koprski škof
Pridiga nadškofa Stanislava Zoreta pri sveti maši na velikonočno vigilijo
Dragi bratje in sestre. Po veliki soboti, v kateri smo častili Jezusa v grobu, v Božjem grobu – kako čudna je pravzaprav ta beseda – nas je nocoj bogoslužje Cerkve povabilo k obhajanju velikonočnega bdenja. Obhajamo velikonočno vigilijo, za katero je sv. Avguštin v svojem govoru rekel, da je „mati vseh vigilij“.
To je noč bedenja za Gospoda. To je noč, v kateri ne dovolimo, da bi nas tema preplavila, da bi nas prekrila, da bi nas posrkala vase, ampak slišimo Jezusovo povabilo: „Ostanite tukaj in bedite z menoj!“ (Mt 26,38). Pa tudi njegovo svarilo: „Bedite in molíte, da ne pridete v skušnjavo! Duh je sicer voljan, a meso je slabotno“ (Mt 26,41).
Ne gre za noč, v kateri ne sebi in ne drugim ne dokazujemo svojih moči in ne svoje pripravljenosti premagati temo in spanec. Za nobeno dokazovanje ne gre. Pač pa želimo v tej milostni noči, kakor smo slišali v hvalnici velikonočni sveči, ob Božji besedi tudi mi prepotovati zgodovino poti, ki jo je Bog hodil in jo hodi s človekom.
V pripovedi o stvarjenju beremo opis zemlje, ki je bila pusta in prazna; tema se je razprostirala nad globinami in duh Božji je vel nad vodami. In v to temo nad globinami je Bog rekel: „’Bodi svetloba.’ In nastala je svetloba. In Bog je videl, da je svetloba dobra.“
Koliko nam teh nekaj besed z začetka poročila o stvarjenju pove o Bogu. Prva beseda, ki jo Bog spregovori v Svetem pismu, je svetloba: Bodi svetloba. Kako ne bi pomislili na besede apostola Janeza v njegovem Prvem pismu, kjer govori o oznanilu, ki so ga učenci slišali od Jezusa: „Bog je luč in nobene teme ni v njem“ (1 Jn 1,5).
Kaj pa je prva beseda, ki jo v Svetem pismu spregovori Adam? „Slišal sem tvoj glas v vrtu, pa sem se zbal, ker sem nag, in se skril“ (1 Mz 3,10).
