»Pazite na pravico, ravnajte pravično, kajti moje odrešenje bo kmalu prišlo in moja pravičnost se bo kmalu razodela.« (Iz 56,1)
Paziti, to je zame ključni glagol, ko gre za človeka, za človečnost v našem svetu: človek je tisti, ki pazi na ljudi, ki so mu ljudje, odnosi nekaj tako zelo vrednega in dragocenega. In človek je človeku človek predvsem tedaj, kadar ga pazi pred samim sabo, pred svojo sebičnostjo, pred zlom, ki ga nosi v prsih, pred besedami, ki bruhajo iz njegovih ust. Obvarovati nekoga pred svojo slabo voljo, svojo grdobijo, čustvi, pred nasiljem, tudi besednim nasiljem, pred svojo sebičnostjo, da rečemo drugače, to pomeni biti plemenit, gentlemanski. In takrat mu to uspe, ko zadrži tisto globoko težnjo, ki jo vsi nosimo v sebi, da bi bili pomembnejši, boljši, več vredni od drugih, in mu da svojo veljavo – prav isto veljavo, ki mu jo je dal Bog, ko ga je ustvaril in ga postavil na mesto v mojem življenju.
Temu rečemo pravičnost: dati vsakemu svoje mesto na svetu. Torej ne tisto mesto, ki bi mu ga dal sam, temveč tisto, na katerega ga je postavil Bog.
Zato imamo s pravičnostjo težave. Pri pravičnosti seveda ne gre za to, da bi samega sebe postavili za manjvrednega, temveč da bi ga postavili za sebi enakega. Toda človeka tako zelo radi skrčimo v svoje predstave in v svoja pričakovanja, da nam je težko razumeti njegovo pomembnost za naše življenje, če ni ravno v skladu z našimi standardi, če od njih odstopa, če nas zato moti in vznemirja. In tako se od njega počutimo ogroženi. To jim jemlje pravico, naš strah jim jo vzame. Zato je tako težko biti pravičen, ker se ljudi bojimo.
Toda če mu damo pravo vrednost, če ga torej razumemo – in tudi sprejmemo – kot Božji dar za svoje življenje, da, prav tistega nebodigatreba, ki nam kvari življenjsko idilo, prav tistega, s katerega mnenjem se nikakor ne moremo strinjati, če smo to pripravljeni storiti, potem bomo tudi svoje življenje razumeli kot nekaj vrednega in pomembnega, kot nekaj, brez česar svet ne more obstajati. In bomo rešili sebe in drugega.
Nekaj takega je zame Božje odrešenje: ko enako močno kot sebe želimo rešiti drugega.
(misel ob 20. navadni nedelji, leto A)
