V globini človekovega srca je skrita želja, da bi imel veliko imetja, da mu ne bi nič manjkalo. Taka želja sama po sebi ni nič slabega, a hitro se lahko spremeni in postane močna. Postane lahko tako močna, da človeku začne gospodovati in spreminjati njegovo življenje. Človek lahko postane odvisen od materialnih dobrin. Lahko ga tako zelo zasvojijo, da vidi smisel samo še v kopičenju in zbiranju premoženja. Takšno vedenje pa ni več dobro.
Bog je človeka postavil za krono vsega stvarstva in mu vse podvrgel. Bog ju je blagoslovil in Bog jima je rekel: »Bodita rodovitna in množita se, napolnita zemljo in si jo podvrzita; gospodujta ribam v morju in pticam na nebu ter vsem živalim, ki se gibljejo po zemlji!« Bog je rekel: »Glejta, dajem vama vse zelenje s semenom, ki raste po vsej zemlji, in vse sadno drevje, katerega sadje nosi seme. Naj vama bo v hrano.« Bog je človeka blagoslovil na poseben način in mu s tem zagotovil, da bo ob njem, ko bo upravljal s stvarstvom in z vsemi materialnimi dobrinami. Takrat je imel človek še pravi odnos do vsega ustvarjenega. Zavedal se je, da mu je vse podarjeno in da ni nič njegovega. Veselil se je vsega in se Bogu za vse zahvaljeval. Samo Bogu je izkazoval čast in se zavedal, da je delo njegovih rok, da je prišel iz ljubečega Božjega objema.
Ko ju je hudobni duh nagovoril in zapeljal v greh, se je vse spremenilo. Kača pa je bila bolj prekanjena kakor vse živali na polju, ki jih je naredil Gospod Bog. Rekla je ženi: »Ali je Bog res rekel, da ne smeta jesti z nobenega drevesa v vrtu?« In žena je rekla kači: »Od sadu drevja v vrtu jeva, ›le z drevesa sredi vrta,‹ je rekel Bog, ›ne jejta sadu, tudi dotikajta se ga ne, sicer bosta umrla!‹« Kača pa je rekla ženi: »Nikakor ne bosta umrla! V resnici Bog ve, da bi se vama tisti dan, ko bi jedla z njega, odprle oči in bi postala kakor Bog, poznala bi dobro in húdo.« Žena je videla, da je drevo dobro za jed, mikavno za oči in vredno poželenja, ker daje spoznanje. Vzela je torej od njegovega sadu in jedla, dala pa je tudi možu, ki je bil z njo, in je jedel. Že iz odgovora hudobnemu duhu je razvidno, kako nedolžna sta bila prva človeka. Bogu sta popolnoma zaupala in bila z njim v prijateljstvu. Hudobni duh pa je v njima zbudil sum, da je Bog mogoče kaj pridržal zase, da jima ni vsega razodel in izročil, zato sta mu hotela postati enaka in sta se obrnila od njega. Po grehu se je spremenil tudi njun odnos do stvarstva – kakor da bi postala ljubosumna na Boga. V njima je bil strah, da bi si Bog ne vzel nazaj česa, kar jima je izročil. Namesto v Boga je bil njun pogled usmerjen v lastni jaz in v stvari okoli sebe. Vse, kar je bilo okoli njiju, sta začela imenovati moje ali tvoje. Stvarstva nista več imela za Božje stvarstvo. Nagnjenje do lastnine in sla po posedovanju je ostala v človeku. Samo z Božjo pomočjo jo je bilo mogoče krotiti in usmerjati.
Ker je prijateljstvo z Bogom oslabelo in Bog v človekovih mislih ni bil več tako prisoten, so v mnogih ljudeh Božje mesto začele prevzemati ustvarjene stvari in razna poželenja. Odnos z Bogom je človeka osvobajal, ker je Bog človeku vedno dajal popoln
