Človekovo življenje pa je še
nekaj drugega. Človek je telesno in duhovno bitje, oboje se v njem
združuje. Ker smo zemeljski, je naše telo narejeno iz zemeljskih
prvin, ki minevajo. Toda to ni ves človek. Človek je duhovno bitje,
ki ima svoj izvor v Bogu. Človeka je Bog ustvaril iz obeh prvin,
zato je tudi človekovo življenje napetost med tema dvema prvinama.
Bolj ko nam dnevi minevajo, bolj naj bi se v nas uresničevalo Božje
življenje. To pomeni, da naj bi bil Bog vse bolj upodobljen v našem
umrljivem telesu. Življenje je torej minevanje človeškega v nas in
rast Božjega. Ker po Jezusu priteka v nas Božje življenje,
postajamo vedno bolj živi.
Spet bi si lahko pomagali s
primero. Človeško življenje je podobno rasti enoletne rastline, ki
jo posejemo. Posejemo samo zrno, ki začne kaliti in rasti. Ko zraste
rastlina, ne kaže še nobenih sadov. Potrebna je naravna rast in
cvetenje, da se v rastlini lahko začne uresničevati tisto, za kar
smo jo posejali. Ko odcveti, se v njej začnejo delati plodovi. Ko
plodovi dozorijo, je rastlina ostala brez pomena, zato lahko propade,
saj je izpolnila svoje poslanstvo.
Človek,
ki je rojen na svet, v sebi nosi kal duhovnega življenja. S krstom,
rastjo in razvojem se duhovno življenje v človeku vedno bolj
uresničuje. Človek po deležnosti Božjega življenja postaja vedno
bolj nadnaravno živ. Za rast duhovnega življenja je potrebno
skrbeti in uporabljati sredstva, ki nam jih je Bog dal, da se lahko
Božje življenje v nas krepi. Namen človekovega življenja ni
ohranjanje telesnih prvin, marveč rast in zorenje duhovnih prvin. To
je razdajanje zemeljskega in rast v nebeškem. Bog začne vedno bolj
bivati v človeku, dokler le-ta ne dozori za Boga. Razdajanje ali
služenje nam pomaga, da se gradimo kot Kristusovo telo. Apostol
Pavel pravi, da se sveti usposobijo za
delo služenja, za izgrajevanje Kristusovega telesa, dokler vsi ne
pridemo do edinosti vere in do spoznanja Božjega Sina, do popolnega
človeka, do mere doraslosti Kristusove polnosti.
Po njegovem postanemo zreli takrat, ko se Kristus v polnosti upodobi
v nas. Življenje je zato neke vrste proces, ko se Bog naseljuje v
nas. Zemeljsko mineva, se použiva, Božje pa raste in zori, zato
sedaj lahko razumemo Jezusa, ko pravi, da je on sam življenje. »Jaz
sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot
po meni.« Ko se Jezus naseljuje v nas,
postaja on sam naše življenje. Lahko bi celo rekli, da je naše
življenje umiranje grešnega človeka in oživljanje Božjega
človeka Jezusa v nas. V Jezusu, ki je naše življenje, vedno bolj
vstopamo v Božje življenje in se vsa Sveta Trojica v nas čedalje
bolj upodablja. Kajti to, kar je
propadljivo, si mora obleči nepropadljivost, in kar je umrljivo,
obleči neumrljivost. Ko pa si bo to, kar je propadljivo, obleklo
nepropadljivost, in to, kar je umrljivo, obleklo neumrljivost, tedaj
se bo izpolnila beseda, ki je zapisana: Smrt je použita v zmagi.
Smrt, kje je tvoja zmaga? Smrt, kje je tvoje želo?
Življenje
je preprosto propadanje propadljivega in rojevanje ali zmagovanje
Božjega. Ne smemo bežati pred propadanjem, marveč moramo razumeti,
da smo za to ustvarjeni. Razdajanje in življenje za druge je neke
vrste propadanje, a ne za večnost. Naučiti se propadati je naučiti
se živeti. Vsa naloga našega človeškega življenja je naučiti se
izgubljati življenje in ga znova najti v Jezusu. To je križ za
človeka, ki je še sebično zagledan v svoje življenje. Res nam
telesno življenje odteka po kapljicah, toda hkrati z odtekanjem
kapljic telesnega življenja se mora v nas naseljevati Jezus, ki je
naše življenje. Tako kakor je on pustil križati svoje zemeljsko
telo, ga moramo pribijati na križ tudi mi. S križanjem in
razdajanjem svojega telesnega življenja se v nas rojeva Kristus, ki
nas spreminja v otroke vstajenja. Rojeva nas za oni vek, kjer se ne
bodo ne ženili ne možile, ampak bodo kakor angeli v nebesih.
p. Branko Petauer
