Dragi bratje in sestre!
Danes bi vam rad spregovoril o ženi, ki je imela odlično vlogo v cerkveni zgodovini. To je sveta Katarina Sienska. Štirinajsto stoletje, v katerem je živela, je bilo težko obdobje za življenje Cerkve in celotnega družbenega tkiva v Italiji in Evropi. Vendar tudi v trenutkih največjih težav Gospod ne neha blagoslavljati svoje ljudstvo s tem, da razvname svetnike in svetnice, ki zdramijo duha in srce ter zbujajo spreobrnjenje in prenovo. Katarina je ena od teh. Še danes nam govori in nas spodbuja, da pogumno hodimo svetosti naproti, da bi bili vedno bolj popolni Gospodovi učenci.
Rojena v Sieni leta 1347 v zelo številni družini, je umrla v Rimu leta 1380. Pri 16 letih jo je videnje svetega Dominika nagnilo, da je stopila v tretji dominikanski red, v žensko vejo, imenovano Mantellate. Ostala je v družini, zasebno je napravila obljubo devištva, ko je bila šele doraščajoča. Posvetila se je molitvi, pokori, dobrodelnosti, zlasti v korist bolnih.
Ko se je razširil glas o njeni svetosti, je začela vneto dejavnost duhovnega svetovanja vsem skupinam oseb: plemičem in politikom, umetnikom in preprostim ljudem, posvečenim osebam, klerikom, vključno s papežem Gregorijem XI., ki je v tistem času bival v Avignonu in ga je Katarina energično spodbujala, naj se vrne v Rim. Veliko je potovala, da bi pospeševala notranjo prenovo Cerkve in podpirala mir med stanovi. Tudi zaradi tega jo je sveti Janez Pavel II. hotel razglasiti za sozavetnico Evrope. Stara celina naj nikoli ne pozabi krščanskih korenin, ki so v temelju njene poti, in naj še naprej iz evangelija zajema temeljne vrednote, ki zagotavljajo pravičnost in slogo.
Katarina je veliko trpela, kakor mnogi svetniki. Nekateri so celo mislili, da ji ne smejo zaupati. Leta 1374, šest let pred njeno smrtjo, so celo sklicali generalni posvet dominikancev v Firencah in jo zasliševali. Dodelili so ji učenega in ponižnega redovnika, Raimonda da Capua, prihodnjega generalnega ministra dominikanskega reda. Ta je postal njen spovednik in tudi njen »duhovni sin«. Napisal je prvi popoln življenjepis svetnice. Bila je razglašena za sveto 1461.
Nauk Katarine, ki se je z muko naučila brati in se naučila pisati šele, ko je bila odrasla, je vsebovan v Pogovoru o Božji previdnosti ali Knjigi Božjega nauka, kije mojstrovina duhovnega slovstva, v njenem Epistolariju (pismih) in v zbirki Molitev. Njeno učenje je tako bogato, da jo je sv. Pavel VI. leta 1970 razglasil za cerkveno učiteljico. Ta naziv se je pridružil naslovu sozavetnice mesta Rima, po volji bl. Pija IX, in naslovu Zavetnice Italije, po odločitvi častitljivega Pija XII.
V
