Sveta spoved

Ko se je mudil z učenci v krajih
Cezareje Filipove, jih je spraševal, kaj menijo, kdo je on. V imenu vseh je
Peter izpovedal vero, da je Mesija, Sin živega Boga. Jezus mu je napovedal, da
mu bo izročil ključe nebeškega kraljestva. »Jaz pa ti
povem: ›Ti si Peter, Skala, in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in
peklenska vrata je ne bodo premagala. Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva:
kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih, in kar koli boš razvezal
na zemlji, bo razvezano v nebesih‹« (Mt 16,18–19).

V
teh Jezusovih besedah vidimo napoved odpuščanja grehov, torej zakramenta svete
spovedi.

Sveta
spoved je v zgodovini Cerkve imela različne oblike. Običajno je bila vedno
osebna spoved. V prvih stoletjih ni bila tako pogosta. Nekateri so z njo
odlagali na čas tik pred smrtjo, da bi umrli v posvečujoči milosti.

Cerkev
naroča, naj se kristjan spove svojih grehov vsaj enkrat na leto, v velikonočnem
času, in vsaj takrat prejme sveto obhajilo. To je najmanj, kar Cerkev pričakuje
od vsakega kristjana. Spoved naj bi bila priprava na največji krščanski
praznik, ki je velika noč, Jezusovo trpljenje in vstajenje.

Kdor
hoče poglobljeno krščansko živeti, hodi mesečno k spovedi, če pa je storil
smrtni greh, pa čimprej je to mogoče. Pri velikih ali smrtnih grehih je treba
povedati tudi število, vsaj približno. Ni pa dolžnost, da se spovemo vseh malih
grehov, saj male grehe odpuščajo tudi kesanje, spokorna opravila, različne
molitve (očenaš, zdravamarija), dobra dela, pobožna pokropitev z blagoslovljeno
vodo itn.

Učitelji
duhovnega življenja priporočajo redno spoved, čeprav se človek ne zaveda
velikih grehov, saj spoved človeku zelo pomaga, da ima boljši pregled nad
svojim notranjim življenjem, prejme pa tudi milost, da se v prihodnje lažje
varuje grehov. Redna spoved se zelo priporoča ob prvih petkih in prvih sobotah
v mesecu. Omenjeni pobožnosti vključujeta dobro sveto spoved.

Vsaka
sveta spoved je v prvi vrsti odpuščanje grehov in sprava z Bogom in Cerkvijo.
Bog grešniku odpusti grehe in obnovi prijateljstvo z njim. Po vsaki dobri
spovedi je človek v stanju posvečujoče milosti, torej v popolnem prijateljstvu
z Bogom. Odpuščeni so mu mali in veliki grehi, če jih je imel, se jih kesal in
se jih spovedal.

Pri
spovedi prejmemo poleg odpuščanja grehov še dejansko ali pomagajočo milost. To
je milostni dar, ki nam pomaga krepostno živeti v vsakdanjem življenju. To je
nekaj dragocenega, saj z Božjo milostjo sploh lahko živimo v prijateljstvu z
Bogom in med seboj ter se izogibamo greha.

Za
vsako dobro spoved je potrebna skrbna priprava. To pomeni, da grem v globino
svojega srca in premislim, kakšni grehi so se mi zgodili od zadnje spovedi.
Prav je, da človek premisli, kateri greh se mu najbolj pogosto ponavlja, in
odkrije glavno grešno korenino v svoji notranjosti. Ko jo odkrije, se s
spovednikovim nasvetom ali tudi sam odloči, da se bo v prvi vrsti boril proti
glavnemu grešnemu nagnjenju, ki ga vodi v greh. To pomeni, da sekiro nastavi na
glavno korenino.

Pripravo
na spoved lahko vsak oblikuje osebno, lahko pa si pomaga z raznimi brošurami,
tiskovinami ali knjigami, ki so na voljo. Nekatere župnije imajo celo na svojih
spletnih straneh dobra besedila, ki grešniku pomagajo, da lažje spozna svoje
grehe in se jih spove.

Drugi
korak k dobri spovedi je ponižno in iskreno priznanje svojih grehov. Zelo
pomembno je, da se kakšnih velikih ali smrtnih grehov pri spovedi vedé in
namerno ne zamolči. Takšna spoved ni iskrena, je celo neveljavna. Bog ne more
odpustiti, če mu grehov ne izročimo in zanje ne prosimo odpuščanja.

Najbolj
pomemben del spovedi je iskreno kesanje nad storjenimi grehi. Kesanje je
iskrena žalost, da sem z grehi žalil ljubega Boga in ranil Cerkev. Z drugimi
besedami, žalil in ponižal sem nekoga, ki me neskončno ljubi. Zavrgel sem
njegovo ljubezen. Z vsakim mojim grehom je tudi Cerkev manj sveta. Zaradi tega
mi mora biti iskreno žal. Nekateri rečejo, da je kesanje stud nad storjenimi
grehi.

Naslednji
korak je trden sklep, da v prihodnje ne bom več grešil. To seveda ne pomeni
napovedi, da nikoli več ne bom grešil. To bi bilo resnično dobro, a zaradi
človeške slabosti je to težko živeti. Zato je potrebno pri trdnem sklepu v
volji skleniti, da se bom z Božjo pomočjo grehov v prihodnje ogibal z vsemi
svojimi močni, najprej vseh velikih, če sem jih storil.

Za
izpoved kesanja, ki ga pri sveti spovedi molimo, uporabimo običajno obrazec, ki
smo se ga naučili za prvo sveto spoved. Ni pa nujno, da z omenjenim obrazcem
izpovemo iskreno kesanje. Lahko ga oblikujemo s svojimi besedami.

Sledi
odveza, ki nam jo podeli duhovnik. Od grehov nas v resnici odveže Bog. Duhovnik
je samo njegovo orodje, po katerem odpušča grehe. Zato grehe, ki jih izpovemo
duhovniku, izpovemo Bogu samemu. Duhovnik je zavezan k spovedni molčečnosti za
vse, kar je pri spovedi slišal. To pomeni, da tudi ob grožnji s smrtjo ne sme
povedati, katerih grehov se je kdo spovedal.

Spovednik
lahko da nekaj nasvetov in pred odvezo naloži pokoro. Pokora ni kazen za
storjene in spovedane grehe. Tudi ni odkupnina za grehe. Pripravljenost
sprejeti in opraviti pokoro je znamenje resničnega kesanja in obnovljene
ljubezni do Boga. Pokora je lahko v obliki molitve, dobrega dela ali dela
usmiljenja. Lahko je kratka, na primer, molitev. Lahko pa je za velike in
številne grehe dolgotrajna, kar pomeni, da obsega dejanja ali molitve, ki jih
spokornik opravlja več ali veliko dni. Pokoro je spovedanec dolžan opraviti. Če
je ni opravil, ali jo je pozabil opraviti, naj pri naslednji spovedi spovedniku
to pove. More pa spovedanec sam predlagati spovedniku, kaj bi opravil za
pokoro. Če se spovednik s tem strinja, mu predlagano pokoro potrdi.

Pomemben
je tudi čas po sveti spovedi. Bogu se je potrebno zahvaljevati za odpuščanje,
saj je to njegov milostni dar. S pomočjo pomagajoče milosti se je potrebno
truditi živeti v posvečujoči milosti. To pomeni v prijateljstvu z Bogom in brez
smrtnega greha. Treba se je ogibati grešne priložnosti. Ker pa smo ljudje
slabotni in nagnjeni, da v skušnjavah pogosto podležemo, se lahko zgodi
naslednji smrtni greh kaj hitro. Tega se je dobro zavedati, saj je človek po
vsakem grehu bolj slaboten in manj sposoben za krepostno življenje. Zato je
zelo priporočljivo, čim prej po velikem grehu poiskati spovednika in opraviti
ponovno spoved. Nikakor ni dobro čakati, da bo minilo leto, ko bo čas za novo
spoved.

Odrasel
in zrel kristjan mora sam bedeti nad svojo notranjostjo in čutiti, da z velikim
grehom v srcu ne more mirno živeti. Sam se mora odločiti za ponovno spoved in
poiskati spovednika.

Jezus
nam je dal spoved zato, da bi nam omogočil, da bi živeli v čim lepšem
prijateljstvu z njim. Zato nam grehe odvzema in nam daje po vsaki spovedi
možnost za nov začetek. Od nas pričakuje, da mu grehe izročimo in jih
obžalujemo. Samo na ta način nam lahko izkaže usmiljenje in grehe odpusti. Dal
nam je popolno svobodo in je nikoli ne bo odvzel ali preklical. Zato je na nas
več odgovornosti.

p.
Branko Petauer