Molitev
je zame tako potrebna kot dihanje. Če bi prenehala moliti, bi prenehala duhovno
živeti. Skupaj s psalmistom vzklikam: »Mojo dušo žeja po Bogu, po živem Bogu!«
To žejo lahko poteši le molitev, ki ni zgolj izgovarjanje besed in molitvenih
obrazcev, ampak je ljubeč odnos z Bogom, srečanje z Njim, prijateljevanje in
zrenje Njegovih velikih del v mojem življenju. Od vseh oblik molitve mi je
najbolj pri srcu adoracija pred Najsvetejšim. V naši župniji Ljubljana Polje jo
imamo vsak četrtek eno uro pred večerno sv. mašo. S septembrom 2005 adoracijo
oblikujejo vse skupine, ki delajo in živijo v župniji. Tako smo hoteli
poudariti molitveno edinost in medsebojno povezanost v Gospodu. Jezus je pri
zadnji večerji posebej molil, da bi bili vsi, ki vanj verujemo, eno » kot sta
Sin in Oče eno«. Danes je edinost najmočnejše pričevanje vere v Jezusa
Kristusa.
In
kaj mi pomeni adoracija? Zelo so me nagovorile besede papeža Benedikta XVI., ki
je mladim v Kölnu dejal, naj se vrnejo k češčenju Najsvetejšega v sv.
evharistiji. »Adoracija je poljub ljubezni Odrešeniku«, je mladim očetovsko
spregovoril papež. Tudi meni je adoracija srečanje dveh ljubezni-moje in
Jezusove. Moja ljubezen je nepopolna, šibka, omahljiva, Jezusova ljubezen pa je
zvesta, močna, brezpogojna. Ko gledam belo hostijo v monštranci, se sprašujem:
»Kdo si, Gospod? Tvoja ponižnost je pretresljiva! Ne razumem, a verujem. Ne
vidim, a zaupam. V tem koščku kruha je tvoja neskončna ljubezen do mene in do
vsakega človeka. Slavim te, moj Bog, nauči me ljubiti!«
Adoracijo
oblikujemo tako, da je v njej vedno tudi čas tišine, ko lahko vsakdo od
navzočih Jezusu govori s svojim srcem in posluša navdihe Svetega Duha,
namenjene samo njemu. Kako čudovito je, da nas Bog ljubi osebno! Zanj smo
enkratni, neponovljivi. Včasih mi je dovolj, da sem pred Jezusom v popolni
tihoti, brez besed. Večkrat sem občutila veliko radost v bližini Najsvetejšega.
To veselje lahko preplavi skrbi, s katerimi pridem v cerkev. Doživljam, da je
Bog izvir resničnega veselja, ker je njegova navzočnost vedno ljubezen. Nočem
se prepuščati čustvenim občutkom. Čutim, da Bog od mene ne pričakuje zanesenih,
čustvenih molitev, ampak zvestobo, odprtost, razpoložljivost. Zato pri
adoraciji rada odprem Sveto pismo in berem, kaj mi Bog govori. Božja beseda je
močna. Tudi v molitveni suši odžeja in nahrani. V češčenje Najsvetejšega je
vedno vključeno tudi češčenje Jezusovega Srca. Ker sem sama posvečena Srcu
Jezusovemu in Marijinemu, vidim v adoraciji najlepši odgovor Božji ljubezni.
Pogosto molim za tiste, ki te Ljubezni še niso spoznali in so oddaljeni od Boga
in Cerkve. Rada bi jim odkrila radost vere. Prosim Gospoda, naj tudi njim
podari milost vere. Danes vidim veliko ljudi, ki so zbegani, prestrašeni,
zmedeni v duhu. Čutim odgovornost, da molim zanje. Adoracija je lahko globoko
dejanje ljubezni do bližnjega. V resnici je izvir ljubezni. »Pritegni nas k
sebi, Gospod, da bo potešena tvoja in naša žeja, da spet najdemo polnost
življenja, ki je v tebi in v prijateljstvu s teboj!«
Nataša Ahčin
