Poleg
redne vsakdanje molitve, h kateri spada tudi rožni venec, gojim bolj notranjo
molitev. Pri tem so mi v oporo stavki iz Svetega pisma, zlasti tisti, ki jih je
povedal Jezus. Že večkrat mi je veliko pomagal in dajal hrano moji notranji
molitvi stavek, ki ga je Jezus namenil višjemu cestninarju Zaheju: »Zahej,
danes moram ostati v tvoji hiši« (Lk 19,5). Jezus v moji hiši, Jezus na poseben
način v mojem srcu, ko ga prejmem pri svetem obhajilu, Jezus v naši skupnosti
in v naših medsebojnih odnosih, kako je to nekaj čudovitega! Večkrat čez dan
ponavljam: »Danes moram ostati v tvoji hiši.« Ta stavek ogreva moje srce in me
vsaj včasih spremlja ves dan. Pomaga mi, da občutim Jezusovo bližino, njegovo
ljubečo naklonjenost, kar me zelo osrečuje.
Pridejo
pa dnevi, ko me tudi ta stavek pušča hladnega in praznega. Tedaj sem v
nevarnosti, da bi začel opuščati notranjo molitev. Pomembno je, da vztrajam in
si poiščem kak drug svetopisemski stavek, ki me bo nagovoril. Včasih zelo
počasi in s premislekom molim kako ustno molitev, na primer očenaš. Za vsako
nočjo pride dan, za vsako zimo pomlad, za vsakim tunelom zopet dnevna svetloba!
Zadnje
čase me nagovarja znani stavek svetega Pavla: »V njem živimo, se gibljemo in
smo« (Apd 17,28). Kako tolažilna je misel, da živim v Bogu, v Sveti Trojici!
Žal, na to zaradi mnogih opravil in skrbi pogosto pozabim. Vendar tudi takrat
živim v Bogu. Tudi ko hodim, ko se vozim, ko sem na potovanju, sem v Bogu.
Vedno sem v Bogu, ki me je ustvaril, odrešil in me neprestano posvečuje.
Tu
pa tam mi Bog da to milost, da njegovo navzočnost izkustveno občutim. Težko je
to stanje opisati. Takrat niti ni potrebna vera vanj, saj mi je Bog tako zelo
blizu. To so posebno dragoceni in popolnoma podarjeni trenutki. Bog jih da,
kadar hoče in komur hoče. Večinoma pa se v skrivnost Božje navzočnosti
potapljam z vero, pri čemer včasih doživljam poseben mir, mir, ki ga svet ne
more dati. Drugič pa se mi zdi, kakor da se je Bog umaknil od mene. Tega sem
zaradi premajhne zvestobe večkrat tudi sam kriv.
Če
je molitev dobra, nas mora voditi k spreobrnjenju in rasti v svetosti, ki je
predvsem v ljubezni do Boga in do bližnjega. Pri tem mi je še posebej v oporo
Jezusov stavek o pšeničnem zrnu: »Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre,
ostane samo; če pa umre, obrodi obilo sadu« (Jn 12,24). Življenje je stalno
umiranje svoji sebičnosti, če se hočemo darovati bližnjim, tudi tistim, ki
imajo težak značaj. Sebičnost in zvesta služba Bogu ne gresta skupaj. Samo iz
smrti vzklije novo življenje!
France
