Naslednji
dan, 16. avgusta 1936, je bila nedelja. Ko se je začelo daniti, je na raznih
koncih Stične zadonela mogočna budnica domače godbe na pihala. Tudi višenjska
godba je ves čas sodelovala in se trudila, da bi povzdignila slovesnost.
Cerkev
je bila polna že ob šesti uri zjutraj. Maševal je mariborski škof dr. Jožef
Tomažič. V nagovoru je skušal ljudem položiti na srce hvaležnost za dar vere.
Po zgledu škofa Slomška jim je razložil, da je sveta vera največji dar, ki ga
lahko človek v življenju prejme. Toda če jo izgubi, je izgubil največ, kar je
mogoče. Hrabril je ljudi, naj vero ohranijo trdno zasidrano v srcu.
Ob
osmi uri so se začela stanovska zborovanja. Fantje, možje, dekleta in žene so
se zbrali vsak na svojem mestu. Razmišljali so o poslanstvu, ki ga ima vsak
stan posebej. Med njimi je bilo veliko navdušenje. Čutili so, kako nekaj
velikega je, imeti v srcu živo vero. S ponosom so razmišljali o slovenskem
narodu, ki se je že tako zgodaj povzpel med kulturne evropske narode, katerih
kulturo je oplemenitila vera v Kristusa. Do izraza je prišla tudi hvaležnost za
stiške menihe, ki so bili med prvimi blagovestniki na slovenski zemlji. Učili so
ljudi ljubiti Kristusa. Pomagali so jim v okolici na razne načine. Učili so jih
umnega kmetovanja. Pomagali so jim krčiti gozdove in pridobivati rodovitna
polja. Oskrbovali so jih z novimi vrstami žit in sadja, ki so jih prinesli iz
daljnih krajev zahodne Evrope. Toda še bolj velja poudariti, da so bili tudi
zatočišče v stiskah. V času, ko so Turki pobijali, požigali in uničevali
slovenske domove, so menihi odprli vrata samostana in dajali ljudem zatočišče
pred divjimi janičarji. Kadar je v družino udarila bolezen, so bili v samostanu
pripravljeni dati zdravila in nasvete, da so bolezen čim prej premagali.
Marsikateri bister fantič iz domačih krajev se je v samostanu naučil brati in
pisati. Tisti bolj zavzeti pa so lahko šolanje nadaljevali in se pridružili
samostanski družini. Ne nazadnje pa je veljala največja hvaležnost menihom, da
so ljudi učili bogoljubnega življenja. Bili so jim zgled požrtvovalnega dela in
ljubezni do Boga.
Stiška
praznovanja so še posebno povzdignili visoki državni predstavniki. Veliko
veselje je naredila navzočnost ministra za
notranje zadeve dr. Antona Korošca. Bil je duhovnik, ki je svoje življenje
posvetil službi ljudem v politiki. Prišel je tudi ban dr. Marko Natlačen. Poleg
njih so prišli najvišji predstavniki vojaštva, mesta Ljubljane, zastopniki
ljubljanske univerze in mnogi drugi odličniki.
Slovesno
sveto mašo je daroval škof Jeglič. Na prostem so postavili oltar, za njim pa
visok križ. Ob njem so bili škofje, opati in drugi duhovniki. Pri sveti maši je
v slovesnem govoru ljudi nagovoril škof dr. Gregorij Rožman. Poudaril je, da je
Kristus ustanovil Cerkev za vse ljudi. Vsi narodi naj bi se ji pridružili in
tako našli pot do zveličanja.
Govorili
so še drugi duhovniki in škofje. Tudi opat Avguštin Kostelec je pozdravil vse
navzoče in se vsem zahvalil, da so pomagali oblikovati tako čudovito
praznovanje.
Prebrali
so še mnoge druge čestitke, ki so prispele. Škof Rožman je predlagal, da bi
poslali pozdravni telegram papežu Piju XI. in kralju Petru II. Ljudje so
predlog z navdušenjem sprejeli.
Ob
koncu vseh govorov in pozdravov je škof Rožman slovesno prebral posebno
apostolsko pismo papeža Pija XI. V njem je papež ob tako veliki slovesnosti
stiško cerkev povzdignil v baziliko. To visoko odlikovanje je prineslo stiški
cerkvi možnost, da romarji prejmejo odpustek tako kot v kateri koli rimski
patriarški baziliki. Ko je bila papeška listina prebrana, je ljudi zajelo
nepopisno veselje. Na okoliških pobočjih so se oglasili možnarji, ki so grmeli
nad slovesno množico.
Po
tej glavni slovesnosti so nekateri udeleženci začeli zapuščati slavnostno
prizorišče. Veliko pa jih je še ostalo na popoldanskem delu. Pred
izpostavljenim Najsvetejšim je ostalo še okoli šest tisoč ljudi. Peli so pesmi
v čast sv. Rešnjemu telesu. Na koncu so bile še pete litanije z blagoslovom.
Po
tem dejanju so se še zadnje množice začele pomikati proti stiški železniški
postaji v Ivančni Gorici. Časopisi so obširno poročali o vsem dogajanju v
Stični. Posebno obširna poročila je objavil Slovenec in jih obogatil z mnogimi
fotografijami z dogajanja. Povsod so poudarjali, da je bil to velik dogodek za
ves slovenski narod. Zelo so bili navdušeni tudi nad izjemno dobro organizacijo
praznovanja. Vse je potekalo mirno in urejeno. Med praznovanjem ni prišlo do
nikakršnih izgredov. Ta praznik je gotovo utrdil vero v vseh navzočih in tudi
njihovih domačih. Vsak, ki se je praznovanja udeležil, je nosil v srcu živ
spomin na nepozabni dogodek.
Toda
življenje ni samo praznovanje. Večji del je vsakdanji delovni dan. Po
praznovanju je bilo treba vse pospraviti. Tudi tega je bilo veliko, saj je bil
samostan ob tako velikem dogodku kakor na glavo postavljen.
Meniško
življenje stiškega samostana se je počasi začelo vračati v svoj vsakdanji tir.
Menihi so si malo oddahnili od vsega. Tudi zanje je bilo veliko breme. Marsikaj
je bilo treba pripraviti, narediti, organizirati. Pogosto ni bilo časa, da bi
se pripravili, našli sodelavce. Treba je bilo narediti takoj in kolikor mogoče
dobro.
Opat
Avguštin je bil s praznovanjem več kot zadovoljen. V kapitlju se je vsem
sobratom zahvalil za vse, kar so v teh dneh naredili za tako čudovito
praznovanje. Tudi vsem župljanom se je pri nedeljski maši sam osebno zahvalil.
Dejal jim je, da so tudi oni nosili velik del pri pripravi praznovanja.
Pomagali so pri okrasitvi prizorišča in sodelovali pri vseh organizacijskih
dejavnostih. Na vse je klical Božji blagoslov in jim še posebej obljubil svojo
osebno molitev in molitev vse samostanske družine.
Ob
večerih, ko so menihi končali dan, je zopet dolgo ostajal v cerkvi. Z veseljem
jo je imenoval bazilika. Zavedal se je, da lahko odslej prejme tudi odpustek,
kadar moli v baziliki po papeževem namenu in izpolni vse predpisane pogoje. Ta
dar svetega očeta se mu je zdel neverjetno velika duhovna obogatitev stiške
Božje hiše. Skušal je ta duhovni dar čim bolj izrabiti.
Veselil
se je vsega praznovanja, ki je potekalo v Stični v pretekih mesecih. Nekoliko
mu je zraslo prepričanje v pokončnost in vernost slovenskega naroda. Imel je
občutek, da je slovenski narod zrel in pošten. Upal je, da ga lovke ruskega
komunizma ne bodo mogle ujeti v smrtonosen poljub. Videl je navdušenje za Božjo
stvar. Opazoval je vse navzoče, ki so z velikim zanimanjem spremljali vse
govore in drugo dogajanje. Da, udeležba pri praznovanju je presegla njegovo
pričakovanje. Razdelili so veliko število svetih obhajil. Tudi spovedovanja je
bilo veliko. Domači patri in drugi duhovniki so pogosto cele dneve presedeli v
spovednicah in podeljevali zakrament Božjega usmiljenja. Vse to kaže, da je
slovenski narod v globini svojega srca zdrav in trden.
Toda
v kotičku srca mu je ostajala zla slutnja, da mogoče ni vse tako svetlo, kot se
na prvi pogled zdi. Misel se mu je povrnila daleč nazaj, v Kristusove čase.
Tudi Jezusa so obdajali ljudje, ki so z navdušenjem poslušali Njegove besede.
Vzklikali so mu »Hozana na višavah!« in »Pozdravljen, judovski kralj!« A ista
množica je teden dni pozneje s strašno jezo kričala »Križaj ga, križan naj bo!«
Da,
človeško srce je pogosto nestanovitno. Danes se navdušuje nad tem, jutri že
lahko nad čim popolnoma drugačnim. Toda kako pomagati ljudem, da bi ostali
stanovitni? Veliko pomeni praznovanje, ko ljudje začutijo, da jih je veliko, da
niso sami. Toda potrebno je več kot samo praznovanje. Vsak dan je treba biti
zvest Gospodu. Posebno dragocena je zvestoba v malem. Saj je Jezus tako zelo
poudaril, da je do konca zvest samo tisti, ki zna biti zvest v najmanjših
rečeh.
p. Branko Petauer
