dobil protezo za roko. Dobro se je že navadil »lesene« roke. Že
na začetku je dobil nekaj priključkov, s katerimi si je lahko
pomagal pri delu. Brat Nivard mu je naredil še nekaj dodatnih. Tako
je svoje delo nadaljeval v mesariji. Ni bilo več tako sproščenega
ozračja. Vse je bilo zadržano. Poznalo se je, da je vojna z vsemi
svojimi grozotami zarezala v srca ljudi. Vsak se je bal za svoje
življenje in življenje svojih dragih. Pogosto je bilo slišati, da
so koga ubili. V Ljubljani so komunisti pobili nekaj profesorjev in
drugih zavednih krščanskih mož. Tudi med študenti ni bilo varno.
Kateri so bili resnično verni, so bili v nevarnosti, da bodo ubiti.
Po vaseh so strašili komunisti. Nabirali so fante in može za svoje
enote. Ljudje se niso upali upirati. Dopustili so, da je kateri
njihovih sinov šel med partizane. Mislili so, da bodo imeli pred
njimi mir in ne bodo več v nevarnosti, da bi jim požgali domačijo
ali jih celo pobili. Toda s tem so se izpostavili drugi strani. Tudi
protikomunistične enote so zbirale fante in može. Pogosto se je
zgodilo, da so bili sinovi ene družine pri različnih vojskah. H
komunistom večinoma niso šli zaradi prepričanja, ampak zaradi
strahu in ljubega miru. Tako so bili tudi partizanski odseki
sestavljeni večinoma iz vernih slovenskih mož in fantov, ki z
njihovo ideologijo niso soglašali. Bili so v njih po sili razmer.
Opat Avguštin je poklical
na pogovor patra Tomaža. Zdelo se mu je preveč nevarno, da bi še
naprej ostajal v Stični. Predlagal mu je, naj se umakne v Ljubljano.
Tam je malo bolj varno in, če pride do česa, se lahko skrije med
množico. Pater Tomaž je ubogal ter se čim manj opazno preselil v
Ljubljano v Slomškov zavod. Tam je delal naprej, kar je imel
trenutno zastavljenega. Po nekaj mesecih je za njim odšel še pater
Metod. Tudi zanj je bilo v Stični preveč nevarno. Slišati je bilo,
da so se terenci zanimali tudi zanj. To je bilo zelo slabo znamenje,
saj je običajno taki radovednosti sledila likvidacija.
Opatu se je zdelo, da je v
nevarnosti tudi pater Maver. Kot rodni brat patra Placida bi lahko
bil še zlasti sumljiv za komuniste. Povrhu vsega je bil enkrat že
aretiran in odpeljan v Novo mesto. Gotovo bi zanj bilo dobro, da
izgine, dokler se razmere ne bi spremenile. Tudi njega je poklical na
osebni pogovor.
»Pater Maver, zdi se mi,
da je za vas preveč nevarno, da bi še naprej ostajali v Stični,«
je zaskrbljeno dejal opat Avguštin.
»Meni se ne zdi tako zelo
nevarno. Jaz bi rad ostal tukaj, saj je ta hiša moj dom. Poleg vsega
vedno bolj zaupam varstvu in priprošnji patra Placida. Moj rodni
brat je, zato verjamem, da mi je še posebno blizu,« je z gotovostjo
odvrnil pater Maver.
»Da, tudi jaz tako
mislim. A vseeno je treba biti previden. Jezus nam je naročil, naj
bomo preprosti kakor golobje in previdni kakor kače. Mislim, da ni
dobro podcenjevati komunistov. Zmožni so vsega. Žene jih neizmerno
sovraštvo do vere. Če vas dobijo v kremplje, boste gotovo šli za
patrom Placidom.«
Opat Avguštin je malo
utihnil. Zdelo se je, da premišljuje, kako bi zaščitil in na varno
spravil svoje menihe.
»Mislim, da bi bilo
bolje, da ne grem v Ljubljano. Tam so že naši sobratje. Bolje bo,
da smo razkropljeni, da nismo vsi na enem kraju, da bi lahko vsaj kdo
ostal, če je taka Božja volja,« je tiho odvrnil pater Maver.
»No, če si najdete dobro
skrivališče, lahko ostanete kje drugje. Toda nevarno bi bilo
izpostavljati še druge ljudi. Zelo težko bi mi bilo, da bi še kdo
drug izgubil glavo, ker bi skrival meniha,« je s skrbjo v srcu dejal
opat Avguštin.
»Nisem mislil, da bi se
skrival kje zunaj. Saj je samostan dovolj velik, da bi lahko tukaj
našel skrivališče,« je odvrnil pater Maver.
»Premislite, kako bi se
dalo urediti. Pa ne odlašajte preveč dolgo, da ne bi bilo prepozno.
Mene skrbi za vsakega izmed vas. Kako bom dajal odgovor pred Bogom,
če bi lahkomiselno ravnal z vašimi življenji. Vsak izmed vas mi je
dragocen, zato moram varovati vsakega posebej.«
p. Branko Petauer
