V BUNKERJU »LJUBLJANA«

V
mesariji pa je pomagal delati klobase in salame. Hitro se je naučil delati z
novimi stroji. Bil je v vsej skupini zelo priljubljen, ker je bil veselega
značaja. Rad se je šalil in zmeraj je kaj takega »pogruntal«, da so se lahko
vsi nasmejali. Skrbel je za dobro razpoloženje v delovni skupini. Pogosto je
rad koga nadomestil, če je bilo treba komu ostati doma. Posebno poleti, ko je
bilo veliko dela na travnikih, je rad komu priskočil na pomoč, da je lahko šel
kakšno uro prej domov.

Tudi
nekega poletnega dne je bilo tako. Delavcem se je mudilo domov, ker so imeli
veliko dela s spravilom krme na travnikih. Brat Celestin je obljubil, da bo sam
počistil stroje ob koncu dela. Zato so nekateri lahko šli prej domov. Pri delu
je bil natančen, zato je stroje temeljito očistil. Tisti dan se je ukvarjal s
čiščenjem stroja za rezanje mesa. Meso so lepo zrezali, da so pripravili maso
za klobase in salame. Tu in tam se je kakšno žilavo meso navilo okoli osi, zato
je bilo treba z roko seči globoko v žrelo stroja in z malim nožičkom porezati
kite. Brat Celestin se tega nikoli ni branil. Zavihal je rokave visoko in pogumno
segel v globino stroja. Porezal je kite in očistil os, na katero se je žilavo
meso navilo.

Tega
dne je bil stroj v dobrem stanju. Ko je še mlel meso, je po šumih, ki so
prihajali iz stroja, ugotovil, da je os lepa in se ni nič nanjo navilo. Toda
čut za čistočo mu je narekoval, da bi bilo kljub temu dobro seči v stroj.
Zavihal je rokav na desni roki in segel daleč v notranjost stroja. Otipal je
os. Bila je čista. Roko je imel nameščeno med nože. Te se je dalo tako
namestiti, da se je med čiščenjem lahko seglo do globine stroja. Nič posebnega
ni ob tem opravilu premišljeval. Drugi delavci so čistili druge stroje in tla
po mesarski delavnici. Nenadoma pa je brat Celestin začutil, da se noži
premikajo. Stroj je bil v pogonu. Zakričal je na ves glas. V trenutku je
začutil, kako mu stroj stiska roko. Zakričal je še enkrat zelo naglas, da so se
vsi delavci zdrznili. Hiteli so izključit glavno stikalo, da bi ustavili stroj.

Brat
Celestin je imel roko ukleščeno v stroju. To so bili zelo kratki trenutki, a
njemu se je zdelo, da so trajali vso večnost. Čutil je, kako se je nož že
dotaknil roke. Njegova ostrina ga je rahlo zarezala. Roke ni mogel umakniti.
Potem se mu je zdelo, kot bi s kurjim peresom zarisal okoli roke. Nenadoma je
začutil vročino nad zapestjem. Stroj se je že ustavil, a je bilo prepozno.
Potegnil je roko ven. Močno je krvavela. Približno deset centimetrov nad
zapestjem je bila odrezana. Pogled na lastno roko, ki je bila popolnoma
drugačna, kot jo je bil vajen videti, je bil grozen.

Drugi
delavci so se hitro zbrali okoli njega. Skušali so mu pomagati. Roka je čedalje
bolj krvavela. Iz omarice za prvo pomoč so hitro prinesli povoje in začeli
povijati roko. Zelo na trdo so zavili, da bi čim manj krvavela. Eden izmed
delavcev je hitro stekel v samostan, da bi povedal, kaj se je zgodilo. Ko je
pridirjal na Polževo dvorišče, je bil stiški zdravnik dr. Gregorij Fedran ravno
tam. Bil je pri enem izmed bratov, ki je bolehal za tuberkulozo.

Delavec
je ves iz sebe vpil: »Bratu Celestinu je odrezalo roko!«

Zdravnik
ga je ves zgrožen gledal in hitro vprašal: »Kje je brat Celestin?«

»V
mesariji,« je zadihano odgovoril delavec.

Zdravnik
je pograbil torbo in tekel v mesarijo. Poznal je stiški samostan, zato mu je ni
bilo treba iskati. Čez podhod je tekel in čez vrt prispel do zadnjega vhoda v
delavnico. Takoj, ko je vstopil, je našel skupino delavcev, ki se je gnetla
okoli brata Celestina.

»Kaj
se vam je zgodilo?« je začudeno vprašal zdravnik.

»Roko
mi je odrezalo,« je s slabotnim glasom odvrnil brat Celestin.

»Ali
je popolnoma proč?« se je zanimal zdravnik.

»Da,
do konca je odrezalo. Drugi del roke je ostal v stroju,« je odvrnil eden izmed
delavcev, ki je podpiral brata Celestina.

Zdravnik
je hitro pomislil, da oni drugi del, ki je v stroju, ne bo več uporaben. Prišel
je v stik z živalskim mesom in mastjo, zato je že okužen in bi hitro začel
propadati. Nevarno bi bilo, da bi se prisadil in bi dobil še tetanus.

»Treba
bo kar se da hitro v Ljubljano k sestram usmiljenkam v bolnišnico,« je dejal
zdravnik. Hitro je še pristavil: »Treba ga bo peljati, da bi klicali rešilni
avtomobil, bi bilo lahko preveč nevarno. V tem času bi lahko izkrvavel in
umrl.«

»Hitro
poiščite domač prevoz. Ali je brat Hijacint doma? On bi lahko peljal.«

V
tem trenutku je prišel v delavnico pater Placid, ki je bil ekonom. Na Polževem
dvorišču je slišal kričanje. Hitro je šel pogledat, kaj je narobe. Našel je
delavca, ki je ves bled jecljal, da je bratu Celestinu odrezalo roko. Komaj je
znal povedati, kje se je to zgodilo. Ko je pater Placid zvedel, da se je
nesreča zgodila v mesariji, je brž pohitel tja. Našel je gručo delavcev in
zdravnika Fedrana, ki se je trudil, da bi roko čim bolj tesno povezal in tako
preprečil odtekanje krvi. Ko je ta videl patra Placida, je hitro vprašal, ali
bi ga lahko kateri od bratov peljal v bolnišnico.

Pater
Placid je zaskrbljeno povedal: »Brat Hijacint je šel po kosilu iskat v Krajino
neko staro kljuse, ki bo za ribe. Brat Nivard pa se še ni vrnil s terena, kjer
pobira mleko.«

»Torej
ni nobenega domačega prevoza?« je zaskrbljeno ugotovil doktor Fedran.

»Trenutno
ni nikogar,« je odvrnil pater Placid.

Zdravnik
je nekoliko zamižal in premislil. Po kratkem premoru je rekel: »Tu gre za
življenje. Treba je hitro ukrepati. Jaz sam ne morem narediti nič več, kot da
temeljito povežem roko.«

»Jaz
sam ga bom peljal. Vi, pater Placid, pa boste šli z menoj,« je odločno ukazal
doktor Fedran.

Pater
Placid je prikimal in privolil, da bo spremljal brata Celestina v bolnišnico.

Doktor
Fedran je ukazal, naj ga primejo pod ramena in ga pomagajo nesti na Polževo
dvorišče. Delavci so ga prijeli in nesli ven na vrt. Doktor Fedran je šel
zraven in roko brata Celestina držal, kolikor je bilo mogoče visoko. Na ta
način bi preprečil močno krvavenje.

Na
Polževem dvorišču je še stal zdravnikov avtomobil, ki je imel na stežaj odprta
vrata. Ko so prinesli brata Celestina, se je zbralo že kar nekaj menihov. Tudi
opat Avguštin je zvedel, kaj se je naredilo. Doktor Fedran je ukazal, naj ga
kolikor mogoče udobno namestijo na zadnji sedež. Pater Placid je sedel poleg
njega in ga podpiral.

Rokav
habita je bil v napoto, zdravnik ga je kratko malo odrezal. »Sedaj je vse drugo
bolj pomembno kot obleka.«

Menihom,
ki so stali brez besed ob avtomobilu, je dejal: »Hitro prinesite nekaj odej in
kakšno rjuho. »Roko bomo podložili in jo ovili z rjuhami, da bo vsaj malo krvi
popilo.«

Doktor
Fedran je zaloputnil vrata in urno sedel v avto. Eden od bratov je hitro šel
odpirat velika dvoriščna vrata. Zdravnik je odprl okno in opatu Avguštinu povedal:
»Enega izmed bratov pošljite k moji ženi Sonji, naj ji pove, kaj se je zgodilo.
Ni prav, da bi bila v skrbeh, ko se ne bom vrnil pravočasno.«

»Gospod
doktor, takoj pošljem katerega k vam domov, da obvesti vašo gospo,« je odvrnil
opat Avguštin.

Zdravnik
je pognal avtomobil v tek. Skozi velika vrata je zapeljal na cerkveno dvorišče.
Mimo mlekarne in »peričine« hiše je peljal pod obok starega vhodnega stolpa.
Zavil je ob potoku in samostan je začel ostajati v daljavi. Na srečo takrat ni
bilo veliko prometa. Avtomobilov tako in tako ni bilo veliko. Ker je bilo
zgodnje poletno popoldne, še ni bilo na cesti vozov, ki bi prevažali krmo.

Pater
Placid je sedel ob bratu Celestinu in ga podpiral. Bil je tih. Skozi prste mu
je drsel rožni venec. Želel je z molitvijo pomagati ponesrečenemu sobratu, da
bi Bog storil, da bi brat Celestin čim manj trpel.

Avtomobil
se je že vzpenjal v višnjegorski klanec. Za njima se je valil cel oblak prahu.
Cesta je bila čisto suha, saj že dobra dva tedna ni deževalo. Zdravnik je vozil
kolikor mogoče hitro. Ni gledal, koliko jih je treslo, saj je bilo potrebno, da
brat Celestin čim prej prispe v operacijsko dvorano. Tam ga bodo ljubljanski
kirurgi uredili, kolikor bo mogoče.

Brat
Celestin je mirno sedel naslonjen na patra Placida. Ustnice so se mu gibale.
Videti je bilo, da tudi on moli rožni venec. Oči so mu padle skupaj. Ni veliko
stokal od bolečine, temveč je tiho in vdano prenašal. Sobrat ga je občasno
pogledal. Brat Celestin je odprl oči in se zagledal v patra Placida. Trudil se je,
da bi kaj povedal. Mladi menih je postal pozoren.

Z
upadlim glasom je brat Celestin rekel: »Sedaj bom imel takšno roko, kot so jo
imeli nekateri vojaki v prvi svetovni vojni.«

»Nič
hudega, brat Celestin, samo da ostanete pri življenju,« je odvrnil pater
Placid.

»S
tako roko ne bom mogel več veliko delati,« je zaskrbljeno ugotovil brat
Celestin.

»Brat
Celestin, nič hudega, če boste manj naredili z rokami. Še vedno boste lahko veliko
molili,« ga je potolažil sobrat.

»Molil
sem pa vedno rad,« je tiho dodal brat Celestin.

Nastala
je kratka tišina. Zunaj je ropotal gramoz, ki se je izmikal izpod koles.
Zdravnik je bil napet. Nagnjen je bil malo naprej in z močnim prijemom držal volan.
Ob pogledu nanj je bilo videti, kot da vozi neprecenljiv zaklad, ki ga je treba
čim prej spraviti na varno.

p. Branko Petauer