Tisto
leto, ko je umrl, bi izpolnil 90 let. Zadnjo zimo je – sicer vedno dobrovoljni
mož – nekam čudno onemogel. Zdelo se je, kakor da odhaja, hkrati so minevale
stvari, s katerimi je bil povezan vse življenje.
Prvi
večji sneg je polomil starodavno hruško ob poti. Oče jo je vse življenje skrbno
obrezoval in ji potem, ko je vanjo udarila strela, pomagal, da je spet oživela.
Zdaj je padla čez cesto, se zlomila in njeno trhlo deblo nam je povedalo, da je
umirala. Na križpotju stoji križ, leseno znamenje, ki ga je bilo treba v več
kot sto letih pogosto obnoviti ali celo zamenjati leseni del. Podrl ga je močan
veter in čakali smo, da bo odlezel sneg, da ga spet postavimo.
Čas
mu je merila dvesto let stara ura. Nihče je ni znal več popraviti razen p.
Simona Ašiča. A tudi on je odšel s tega sveta in ura je za vedno obstala, oče
pa ni mogel brez njenega bitja. Kupili smo novo, dokaj podobno stari, a je ni
maral. Visela je sicer na zidu, a ni dovolil, da bi jo navili. Umrl je med
sredozimci.
Pričakovali
in pričakali smo pomlad. Bukve v gozdu za hišo so ozelenele, razveselili smo se
kukavice in njenega pomenljivega oglašanja, le lastovic nismo pričakali. Vedno
so gnezdile pod nadstreškom, oče jim je pripravljal opore za gnezda. Tokrat se
niso vrnile. Pa tudi naslednje leto ne. V nekatera njihova gnezda so se
naselili vrabci. A lastovic nismo pozabili, kakor ne očeta.
Valerija
Ravbar
