400
let se nam zdi daleč nazaj, pa vendar je bilo marsikaj podobno kot danes. Tedaj
je divjala v Evropi tako imenovana tridesetletna vojna. Vanjo so bili vpleteni
tudi ljudje z dežele Kranjske, med njimi baron Ludvik Raumschüssel.
Rodil se je leta 1623 na gradu Kolovrat pri Vačah. Kakor mnoge plemiške sinove
je tudi njega odneslo v vrtinec bojev na Nemškem, kjer se je pod cesarjem
Ferdinandom III. bojeval proti Švedom. Kdo ve, kakšne travme so tisti dogodki
zapustili v inteligentnem nežnem mladeniču, da je sklenil posvetiti življenje
Bogu. Stopil je v stiški samostan in leta 1655 položil zaobljube. Četrt
stoletja kasneje je postal 47. stiški opat. Dobro je skrbel za duhovno
življenje tako samostanke družine kot samostanskih župnij. Bil pa je tudi
sposoben gospodarstvenik. Trajen spomenik si je postavil z velikansko žitnico,
ki je pred 340 leti sprejela pod svojo streho prvo žito s samostanskih polj. V
njej je bilo dovolj hrane tudi za podložnike, kadar so bile slabe letine. O tem
priča napis, ki ga je dal opat vklesati nad vhodom: »Od prvin svojih pridelkov
daj ubogim in tvoje žitnice se bodo polnile z obilnostjo in mošt bo prekipeval
iz tvojih kadi.« Toda prišli so časi, ko je mogočna stavba služila povsem
drugim namenom. Med francosko okupacijo je bila v njej posadka Napoleonovih
vojakov, sredi 19.stol. je avstrijski vojvoda Maximilijan, poznejši mehiški
cesar, v njej zbiral svoje vojake. Med 1. svetovno vojno je tu prebivalo 400
avstrijskih vojakov, hkrati je bilo velikansko skladišče za dragocenosti
goriške škofije, ki so jih prinesli s seboj goriški begunci bogoslovci. Po 2.
vojni so v njej našla skladiščni prostor številna okoliška podjetja.
Po
knjigi: Jože Gregorič, Cistercijani v Stični, pripravila Valerija Ravbar
