Sredi
vojne vihre leta 1943 je bila Velika noč 25.aprila. Na Veliki četrtek, potem pa
še na Veliki petek zvečer so se Ljubljančani zbrali v Unionski dvorani k
poslušanju kantate z naslovom Križev pot. Uglasbil jo je znani skladatelj
Matija Tomc na besedilo pesnice Vide Taufer. Pesnica je bila učiteljica v
Stični, njeni verzi pa so nastali ob slikah križevega pota, ki ga je leta 1766
za stiško baziliko naslikal Fortunat Bergant in jih občudujemo še danes.
Pravijo, da je to najlepši slovenski križev pot. V adventu 1941 je svojo
pesnitev izdala v knjižici, ki je opremljena z Bergantovimi reprodukcijami.
Tomčeva kantata je potekala v izvedbi solistov altistke Franje Golob in basista
julija Betetta, zbora Glasbene Matice in filharmoničnega orkestra pod vodstvom
ravnatelja Milka Poliča. Pri harmoniju je bil Ciril Cvetko. V kratkih pavzah
med posameznimi postajami križevega pota so na platno projicirali Bergantove
umetnine.
»Marsikdo
je šel s skepso v srcu na koncert, ki je imel na programu eno samo religiozno
delo za ves večer, pa je zapustil dvorano z občutkom, da je bil pri krstu
velike slovenske glasbene stvaritve, kakor je že dolgo nismo slišali. Ne samo
tisti, ki so prišli iz potrebe po duhovni umetnosti in notranji obnovi spričo prazničnih
dni, temveč tudi izrecno in zgolj glasbeni uživalci so ob koncu odšli s
prepričanjem, da je Tomc naš največji zborovski komponist, ki zna voditi pevski
stavek kot morda noben sedanjih naših skladateljev,« je zapisal kritik.
Dober
mesec po prvi izvedbi je bila ponovitev v ljubljanski stolnici. Izvajalci so
bili isti, le da je odpadel orkester. Nadomestile so ga orgle v izvedbi enega
naših največjih orgelskih virtuozov Stanka Premrla. Cerkev je bila tako polna, da so morali pripraviti
dolge vrste novih sedežev. Občinstvo je s predstave odhajalo navdušeno in
poznavalci so menili, da je bila ta izvedba še boljša kot tista v unionski
dvorani.
Ali
bomo Tomčev- Vidin – Bergantov- vsekakor pa stiški križev pot slišali še kdaj?
Valerija Ravbar
