Janez ga ni poznal, vsaj ne kot Mesija, kot odrešenika, če je že bil njegov bratranec. Da je lahko izjavil: »Glejte, Jagnje Božje, ki odjemlje greh sveta,« in »Zato sem prišel in krščujem z vodo, da se on razodéne Izraelu« (Jn 1,29.31), je moral zato prebresti marsikatero oviro, ki nam jo sicer postavlja zunanjost. Je moral prodreti pod površje banalnega in lažnivega, ciničnega, manipulativnega, ki tako hitro razrase v našem svetu. Je moral na svet pogledati z Božjimi očmi, samo tako se namreč opazi odrešenje, zrno izmed mnogih plev. »Gospod ne vidi, kakor vidi človek. Človek namreč vidi, kar je pred očmi, Gospod pa vidi v srce.« (1 Sam 16,7)
Instant rešitve
Ni ga lahko spoznati. Janezova ugotovitev se je morala izklesati v dolgih urah premišljevanja in tehtanja, v razločevanju dobrega in zlega, predvsem pa v potrpežljivem čakanju. Za vse to pa danes nimamo časa, preprosto smo prezaposleni. Iz službe pridemo utrujeni in takrat nimamo energije za razmišljanje. In nam tako pridejo najbolj prav hitre, poceni, instant rešitve, ki nam jih je ponudil svet in njegovi oglaševalci, mediji. Rešitve, ki so vedno vezane na čustva.
Nagovarjajo namreč samo naša čustva, ustvarjajo evforijo, ustvarjajo občutek sreče, ustvarjajo jezo in bes, tako zelo, da smo se tega navadili kot najbolj relevantnega, tako so nas naučili odločati se po svojih čustvih. Lani npr. so bili največja težava človeštva spomeniki nedokazano rasističnim osebnostim iz zgodovine. Kar vsepovprek se jih je v navalu besa obsojalo in rušilo. O tem danes nihče več ne govori, nikogar več ne motijo. Letos pa draginja. Varčevati je treba s plinom in elektriko, tako da se zmrzuje na delovnih mestih, nihče pa se o tem, ali je to res tako velika težava, ne sprašuje, ko se v zrak spusti milijone evrov z ognjemeti.
Odločitve, ne občutki
Kdor dobro pogleda, opazi, da je ravnanje po čustvih tisto, ki nas je privedlo v situacijo, v kateri živimo, v to nervozno, s šikaniranjem prepredeno družbo, kajti s čustvi se da izvrstno manipulirati in voditi ljudi, kamor hočeš. Čustva so izredno slab svetovalec. Živeti bi morali po svojih odločitvah, ne občutkih, zvesti temu, v kar verjamemo in kar nam je pomembno, ne pa služiti temu, kar nas trenutno navdaja. Banalno in brezglavo je življenje, v katerem se nimamo možnosti ustaviti in pomisliti, pretehtati, razumsko pretresti stvari, se vsaj s kom pogovoriti o dogodkih našega vsakdana, da jih postavimo v prave okvirje, brezglavo in izgubljeno.
Zato je pričevanje Janeza Krstnika, ki je »videl« in potem »pričeval« poziv, naj si glede pomembnih stvareh vzamemo čas za premislek. Ko se čustva ohladijo, bomo znali povleči pravo potezo. Čas opazi in prepozna tako lažnika kot odrešenika.
(misel ob 2. navadni nedelji, leto A)
