Mislil bi si, da bo ob vsem hudem, s katerim se soočamo v našem svetu, nezadovoljstvo s tem v nas sprožilo željo po nekem drugem, boljšem svetu. Učinek pa je ravno nasproten. Namesto upornosti, namesto aktivnosti, ki bi sprožila spremembe, se nas je polastila nenavadna otopelost, da se takrat, ko gre kaj narobe, preprosto vdamo. Ne borimo se več za sveto in lepo in vredno in dragoceno. Zdi se, kakor da smo se tudi v življenju navadili čakati, da nam kdo drugi postreže z rešitvijo naših težav, saj imamo toliko in toliko služb, ki smo jih postavili, da se ukvarjajo s problemi družbe.
Namerna nevednost
In ker se to ne zgodi, je tako še edina stvar, ki ta grozni svet kar instantno in na hitro naredi vsaj nekoliko lepši, namerna nevednost: da se torej delamo, kakor da ni nič narobe. Tako kakor v »tistih dneh pred potópom,« tudi takrat so si lepšali svet, ki ni bil lep, na isti način, da so torej »jedli in pili, se ženili in se možile« in »niso ničesar slutili, dokler ni prišel potop in vseh odnesel.« (Mt 24,38-39) Pa čeprav so vedeli, da se mnogokaj dela narobe, pa čeprav so vedeli, da se življenje na tak način ne more dobro končati. A jim je bilo vseeno.
Saj je nekako celo razumljivo. Ko človek čuti nemoč in negotovost, pred težavo najraje zbeži, zaspi, se skrije pred njo, kakor otrok, ki si misli, da bo bavbav izginil, če si pokrije oči. Vendar zato ni nič manj slabega, nasprotno, kvečjemu se slabo, ko ga ignoriramo, samo še hitreje razrašča, še več ga je, kot prej. Ne da bi vedeli, mu namreč sčasoma začnemo pritrjevati tudi sami, ker je tudi to lažje kot dopuščati, da te vznemirja in tako sili k odzivu.
Občutljivost
Ob skušnjavi tako zapeljive in splošno razširjene omame veselega decembra Jezus priporoča: »Bodite torej budni, ker ne veste, katerega dne pride vaš Gospod!« (Mt 24,42) Ko bi si želeli, da nam bo vsaj zdaj malce »fajn«, si je treba ponovno izbrati občutljivost, si dopustiti bolečino ob grdem in slabem – najprej v sebi, potem v drugih. Protestirati, upreti se slabemu, jokati, solze in bolečina operejo oči in srce. In prižgejo prvo luč adventa.
Res, šele ko obsodimo zlo, si res želimo dobrega in verjamemo vanj – ker ga s tem začnemo soustvarjati. Z majhnimi deli in odločitvami, ki samo nočejo biti tema. »Noč se je pomaknila naprej in dan se je približal. Odvrzímo torej dela temè in nadenímo si orožje lučí.« (Rim 13,12)
Ko nam neha biti vseeno, se namreč začne odrešenje našega sveta.
(misel na 1. adventno nedeljo, leto C)
