Vedno
me razveseli skupina, kjer se zberejo kar tri generacije: otrok, ki pogumno
teče navkreber in se vrne nazaj k materi, mladenič, ki bere križev pot brez
sape in brez očal, starček, ki potrebuje nekoga ob sebi, če bi morebiti
zdrsnil. Dotika se me medsebojna ljubezen, ljubezen do bližnjega, ne tista v
besedah, temveč pristna in konkretna. Proti vrhu hriba se razmišljanje
križevega pota začne prelivati v zmago. Slišim ženo, ki bere: »Ne bomo
žalovali, kot tisti, ki nimajo upanja.« S čelom se naslonim na veliki križ;
srce je polno hvaležnosti, saj me je Jezus že odrešil; samo priznati moram
svojo grešnost.
Že
med molitvijo v avtobusu se me je dotaknila beseda edinost. Tukaj je ta resničnost in to hrepenenje še močnejše;
edinost v molitveni skupini, edinost v župniji, edinost med gibanji, edinost
znotraj Cerkve, edinost s svetim očetom. Če živimo iz posvetitve Jezusovemu in
Marijinemu Srcu, se znajdemo v samem središču Cerkve. V teh nekaj trenutkih
podoživljam globoko vero naših prednikov, ki so se bili posvetili Jezusovemu
ter Marijinemu Srcu, in iz katerih so pognale močne korenine; mi smo le brstiči
tega, kar je bilo že davno, po Božji previdnosti, položeno v naš narod.
Potem
vrnitev v dolino in želja po spovedi, kajti biti v srcu Cerkve, to je velik
zastonjski dar. In zato se moram takoj spomniti, da sem grešnik, da nisem nič,
sicer veličine ne vzdržim in padem v duhovni napuh; sovražnik Boga se tedaj še
bolj reži.
Pred
odhodom domov med mašo imamo obnovitev posvetitve Jezusovemu in Marijinemu
Srcu. Posamezniki izročijo Najsvetejšima Srcema tudi vsak svoje vrstnike in
svoje področje: otrok otroke, duhovnik duhovnike, umetnik umetnike, potem
družine, zdravstvene delavce, kmečka žena pa izroči vse poljedelce. Iz srca se
ji zahvalim, da se je spomnila tudi na nas kmete ...
Moj
Bog, kako preprosto je lahko vse skupaj, če smo le povezani z ljubeznijo
tvojega Srca, in med seboj!
Rozalija Golob
