Bila sem zdrava, mlada žena in mamica,
vpeta v hitri tok življenja, ki me je nosil k pridobivanju materialnih dobrin
in položaja v službi. Bog je sicer bil v mojem življenju, vendar tam nekje na
koncu, na zadnjem mestu. Molitev je bila redko na mojih ustnicah, k maši sem
šla le redkokdaj.
Nekega dne pa so se pojavile prve
bolečine. Prvi znaki resne bolezni, ki se je stopnjevala s čedalje večjo
naglico. Po treh letih bolečega obiskovanja bolnišnic sem bila fizično in
psihično popolnoma izmučena. Neki zdravnik mi je takrat mimogrede zaskrbljeno
rekel, da mi pri tako hitrem razvoju bolezni ne preostane več kot pet let
življenja. To je bil zame pravi šok. Ubito upanje. Vprašala sem se: Zakaj sem
sploh živela? Kdo bo vzgojil sina, ki potrebuje toliko ljubezni? Kaj sem sploh
naredila v življenju, kar bi bilo vredno v Božjih očeh?
Gledano s človeškimi očmi sem imela kaj
pokazati, toda pred Bogom? Bog ne sodi dejanj, pač pa namene. Tako sem si
iskreno zaželela, da bi dobila še eno priložnost popraviti vse zgrešene poti,
da bi oplemenitila življenje z dobroto, ki ne gleda nase. Želja je bila le
tiha, nisem si upala Boga prositi, nisem se zdela vredna, da bi to pričakovala
od njega. Toda On me je vseeno slišal.
Nekega večera, ko sem se žalostna sprehajala
po bolnišničnem hodniku, je prišel mimo neznani dežurni zdravnik. Moj žalostni
pogled ga je privabil in vprašal me je, zakaj sem tako žalostna. Povedala sem
mu svojo zgodbo o bolezni. Pozorno me je poslušal in na koncu dejal: »Natančno
bom pregledal vašo krvno sliko. Zjutraj pa se ponovno oglasim.«
Res je prišel in mi povedal, da na podlagi izkušenj in
stanja krvne slike sklepa, kaj bi bil vzrok bolezni. Za potrditev diagnoze bodo
potrebne večtedenske preiskave, za odpravo vzroka pa zelo zahtevna operacija,
ki ima lahko številne posledice. Njegova diagnoza je bila kasneje potrjena.
Tudi vsi nadaljnji dogodki so bili kar prelepi, da bi
verjela v naključje. Za pomoč se mi je preko sodelavke ponudila tudi neznana
gospa. V zdravniškem krogu je bila zelo spoštovana. Za pretvezo, da bi se
zdravniki bolj potrudili pri zahtevni operaciji, se je izdajala za mojo
sestrično in me hodila vsak dan obiskovat. Tako so bili tudi zdravniki mnogo
bolj pozorni. Sedemurna operacija je uspela brez kakršnihkoli posledic.
Bog mi je dal še eno priložnost. Sedaj je v mojem
življenju On na prvem mestu. Tokrat se mu ne bom izneverila. Hvaležna sem mu za
vsak utrip srca, za vsako novo jutro, za vsak nasmeh, za vsakega človeka, ki mi
je podarjen na poti življenja, za vsako novo priložnost, da mu lahko služim.
Hvaležna, da ga smem ljubiti v zahvalo za njegovo neskončno ljubezen.
Nisem
poznala Tvoje bližine, Gospod, zato Te zanjo nisem prosila. Iskala sem, pa
nisem vedela, kaj iščem. Sam si prišel. Nisem Te jaz našla, ampak si Ti našel
mene. Moje srce si prežel z enim samim hrepenenjem po Tebi. Vse minljivo se je
omračilo in prižgal si mi lučko večnosti. Tej lučki sledim in hrepenim po
njenem izvoru. Ti si luč in jaz tema. Ko prideš vame Ti, tema izgine. Postanem
luč tudi jaz.
Mojca
