To je treba vedeti: vsi, ki so prišli do Jezusa, so jedli in se nasitili, nihče ni odšel lačen domov. Ker Jezus vedno da človeku tistega, kar potrebuje, od njega nikoli ne odidemo praznih rok.
Prav zato je treba k Jezusu, ko smo lačni. Povejmo drugače, ko smo utrujeni življenja, kadar blodimo in delamo neumnosti, ko smo grdi, umazani, grešni, ko smo celo samemu sebi nevredni ljubezni, saj jo takrat najbolj potrebujemo. Ponavadi delamo drugače, navadili smo se, ne vem, kje, ali v družini ali v cerkvi, da kruh, obhajilo dobijo samo tisti, ki so bili »pridni« in si ga zaslužijo, da torej morajo lačni še naprej stradati, siti pa se z njim preobjedajo. In navadili smo se, ne vem, kje, da se takrat, kadar najbolj potrebujemo nežne ljubezni, tej najbolj upiramo in se je branimo, kot bi se lačen branil kruha.
Toda če smo lačni, potrebujemo kruha. Če smo grešni, potrebujemo ljubezni. Zato moramo k Jezusu. Zato moramo jesti njegovega kruha.
Vendar pa ne gre samo za kruh. Preden so jedli, jim je rekel: »Posédite jih v skupine približno po petdeset.« (Lk 9,14) Najprej jih je torej posedel, dal jim je svoje mesto, pokazal jim je, naj se počutijo domače, da se lahko usedejo, da jim ni treba bežati, da je nekje njihovo mesto, ki je samo njihovo, da so del nečesa večjega, dobrodošli, nepogrešljivi. In jim je dal skupino, petdeset ljudi, med katere spadajo, družino jim je dal, ljudi, s katerimi so skupaj jedli. Šele potem jim je dal kruha.
In potem so razumeli ta kruh kot ljubezen. Ker je smisel kruha, da ga zauživamo skupaj, ne sami. Samo tako ima tudi ta zakrament pravi smisel, samo sredi med brati in sestrami. Da se hranimo z Jezusom in drug z drugim.
(misel ob prazniku Svetega Rešnjega Telesa in Krvi, leto C)
