»Glejte, jaz odprem vaše grobove, vzdignem vas iz vaših grobóv, o moje ljudstvo, in vas pripeljem v Izraelovo deželo.« (Ezk 37,12)
Koliko ljudi živi v grobovih … Ne samo takole kot Lazar, ki je umrl telesno, veliko ljudi mrtvih hodi po svetu, mrtvih v srcu, mrtvih v duši, zaradi greha, zaradi krivde, zaradi razočaranj, veliko več stvari kakor sama smrt ubija ljudi in jim hromi življenje. Vidimo, da je tako tudi v Lazarjevi zgodbi, tudi njegovi dve sestri umreta, Marta in Marija, zaradi žalosti, zaradi obupa nad tem, kar se je zgodilo.
Jezus prinaša življenje …
V njihovo sredo pa pride Jezus in – On, ki je Beseda – pravi o sebi in svoji besedi takole: »Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo žível, tudi če umre; in vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl. Veruješ v to?« (Jn 11,25-26) Vprašanje, ki ga postavlja, je v bistvu vprašanje vsakega dne, ki pade v takole težko situacijo, ko je nekaj narobe, se odločamo med smrtjo in življenjem, med upanjem in obupom, med maščevalnostjo in odpuščanjem. Zato je to vprašanje, ki odloča med življenjem in smrtjo nekega človeka.
Marta odgovori: »Da, Gospod. Trdno verujem, da si ti Kristus, Božji Sin, ki prihaja na svet.« (Jn 11,27) In ta njen odgovor prebuja mrtve. Jih postavi spet v življenje. To je namreč odgovor odpuščanja. Odgovor, ki daje novo priložnost. Lazar dobi novo priložnost. Lahko začne še enkrat. In tako se zgodi: »In umrli je prišel ven.« (Jn 11,44)
… tistim, ki ga sprejmejo
Ljudje imamo s tem velike težave. Ko namreč od koga utrpimo kako krivico, kak greh, dobimo nad njim neverjetno moč. Z njo lahko upravljamo krivca, ga pogojujemo, mu naložimo krivdo, da težje hodi skozi življenje, da slabo spi, da ga do globokega boli njegova napaka. Misleč, da si to pač zasluži, in pijani od občutka oblasti si potemtakem mislimo, da bomo na slabšem, če komu odpustimo, če komu ponudimo novo priložnost. Težko se odpovemo temu, da nas mora kdo kot idola malikovati in se poniževati pred nami, da z njim lahko počnemo, kar se nam zazdi, da s tem krivec izgublja svoje človeško dostojanstvo, v nas je še vedno želja »biti kakor bog« …
Toda dokler naš »Lazar« ne vstane iz groba, bomo v žalosti – kakor Marta in Marija – tudi sami. Dokler ne pustimo, da ga Jezus privleče iz groba in mu da novo priložnost, bomo mrtvi tudi mi. »Odpustiti pomeni izpustiti zapornika na svobodo in odkriti, da si bil ta zapornik ti.« (L.B. Smedes) Zato je pravo vstajenje ne samo dobiti novo priložnost, temveč jo tudi dati. To namreč pomeni vstati iz groba zamere, vstati iz maščevalnosti, vstati iz jeze, reči: »Da, Gospod. Trdno verujem, da si ti Kristus. Zato ti bom prisluhnil.« Odgovoriti na njegovo vprašanje, ki je klic, da odidemo iz groba, iz smrti. »Lazar, pridi ven!« (Jn 11,43)
Nikogaršnje preteklosti ne moremo spremeniti. Lahko pa spremenimo prihodnost.
(misel ob 5. postni nedelji, leto A)
