P. France Kejžar DJ je svoje 70. leto proslavil v svoji župniji, sv. Magdalena v Mariboru. Od sobrata je prejel posebno darilo – pesem, ki jo objavljamo v celoti.
P. FRANCETU KEJŽARJU OB 70-LETNICI
Leto štiriinpetdeset se je pisalo,
ko je po Sor’ci završalo,
Šórlnova mama je rodila,
krepkega fantiča blez povila.
Ljudje sprašujejo, kako mu bo ime,
čeprav na tihem vsak prav dobro ve,
gotov’ naslednik-gospodar bo tu doma,
zato domače ime France se mu podá.
Krstili so ga v cerkvi svet’ga Nikolaja,
ki se v prekrasno vas lepo podaja,
katera b’la je Geblarska soseda Ivana slikarja,
kateri je potem poslikal najmanj dva oltarja.
Franceta tudi že v otroštvu ta lepota je ganila,
in neizbrisni svoj pečat mu v srcu je pustila
odslej zapisan je lepoti zemski, večni,
in hrepenel, da v njej z družino bi živeli srečni.
Pa le nekdo je zmotil soriško to harmonijo,
ki bi, če nebi se sešlo, napravil polomijo,
prišel je jezuit v vas, po imenu Žužek,
ljudje letáli so za njim, celo kak kužek.
Takoj je videl mlade, dobre fante,
in vedel, da talentov takih ni metati v kante,
zato povabil jih je na duhovne vaje,
bi kar direktno k jezuitom jih še raje.
Na to mu dolgo treba ni bilo čakati,
saj vpis v kolegij v Dubrovnik je bil pred vrati,
to bil je neke vrste jezuitsk’ licej,
France, k’ je tjakaj bil poslan, svobode j’ frej.
Je mislil, da bo odšel na toplo Adrijansko morje,
pa vse je blo dr’gač, ko v študij plug zaorje,
bila je tam resnoba in vojaška disciplina,
nič več svoboda Sorice, gora, neba milina.
Postajal vedno bolj je pravi oče jezuit,
in kot je prav, bil vedno bolj je pameten in zvit,
mu niso tuje več sveta, ljudi skrivnosti,
pozna dobroto vso, človeške vse slabosti.
Res pa ga lepota ni nikoli zapustila,
kamor kol’ je šel mu je sledila,
naj to bo Dostojevski al’ slikarstvo,
ni tuje tud’ Potočnikovo mu orgljárstvo.
Bil je upornik in pohlevno jagnje,
gromovnik in prelepe sanje,
dvomljivec in goreči vernik,
ki vere luč ne meče tja pod mernik.
Postal premnogim oče je in brat,
kot romar hodil je od vrat do vrat
src tavajočih, zbeganih in grešnih,
ljudi prestrašenih in neuspešnih.
Sledil je Kristusu predobremu pastirju,
zobe in jezik kazal črnemu hudirju,
kateri ves neusmiljen iš’e verne duše
in nad glavé pošilja jim viharje, suše.
France v življenju zaobljub ni le približen,
kot svet’ Alojzij vedno je ponižen,
predstojniki pošiljajo ga gor in dol ter levo, desno,
on vselej njihove odredbe vzame resno.
Je bil predstojnik, svetovalec, delegat,
pa ni hudič napuha sedel mu za vrat,
da bi ga matral, davil in potem krivil,
da je ‘s korist’ prot’ bližnjemu grešil.
Dospel je sem do svojih sedemdeset let,
pa zdi se, da še vedno rad živi na svet’,
ker dobro velban Sorčan je, po srcu mlad,
bo moral dolgo še živet’ rad al’ pa nerad.
Slovenski jezuiti danes ti želimo,
ko tvojo sedemdeset letnico slavimo,
naj Bog blagoslovi te in pa sveta Mati,
da še naprej boš vir veselja med sobrati.
AMEN.
(scriptor Iesuita ignotus)
