To
je zato, ker gleda človeka z dobre strani. Ker skuša človeka globlje razumeti,
ga tudi opraviči. Kot je bilo že rečeno, je treba razlikovati človeka od
dejanja samega. Če je dejanje slabo, ga ne moremo imeti za dobro. Edino greh
smemo in moramo sovražiti, grešnika pa moramo ljubiti!
Ko
je bil papež Janez XXIII. še beneški patriarh, se je s svojim tajnikom odpravil
na obisk duhovnika alkoholika. Ni ga bilo v župnišču, ampak je bil v gostilni.
Tajnik je šel v gostilno, da bi pripeljal duhovnika k patriarhu v župnišče,
vendar se je vrnil brez njega in rekel patriarhu:
„Njegov klobuk je v gostilni, njega pa ni nikjer.“
‚Če je klobuk tam, je tudi možakar blizu.‘
Tajnik je šel ponovno v gostilno in se kmalu vrnil z
duhovnikom. V župnišču je patriarh ponudil duhovniku stol in mu rekel:
‚Brat, sedi! Rad bi pri tebi opravil spoved.‘
