božje spada Rafaelova Marija v Sikstinski kapeli v Vatikanu. Umetnik
je pojasnil njen nastanek takole: »Opazoval sem vsako mater, ki sem
jo srečal. Na vsaki sem našel nekaj lepote. Kot čebela med sem
zbiral to lepoto in jo skušal vso združiti v svoji Mariji.«
»O kako lepa Gospa!« je
vzklikala mala Hijacinta po prvem Marijinem prikazanju v Fatimi 13.
maja 1917. Marijina zunanja lepota je odraz njene notranje lepote,
lepote njene duše, njenega Srca. Na to lepoto smo pri naši Materi
Mariji posebej pozorni. Ona je za Jezusom Kristusom najsvetejša med
ljudmi vseh časov.
V duhu si oglejmo kip iz
1. stoletja po Kristusu: Laokoontovo skupino. Očeta Laokoonta in
njegova dva sinova ovijata in vedno bolj stiskata dve veliki kači,
ki jih hočeta usmrtiti. Vsi trije se s silnim naporom zvijajo, da bi
se rešili, a zanje ni rešitve. Na njihovih obrazih je bolečina,
obup in strah.
To je podoba ljudi, ki so
vklenjeni v strasti in grešno življenje. Kako vse drugačna je
Devica Marija, o kateri pojemo, da je »bela kakor lilija, čista in
brez madeža, polna božje milosti«!
Neki govornik je moral
napraviti spominski govor kralju Filipu Makedonskemu. Takole je
začel: »Mislim, da največ povem, če rečem, da si oče Aleksandra
Velikega, ne pa, če opevam tvoje zmage v različnih vojnah.«
Tako tudi o Mariji največ
povemo, če naglasimo, da je božja mati, mati Kristusa, ki je pravi
Bog in pravi človek, naš Stvarnik in Odrešenik. Ker je Marija
božja mati, je bila deležna vseh drugih odlik: Bila je brez
izvirnega greha in brez osebnih grehov, milosti polna, vedno devica
in po smrti tudi s telesom vzeta v nebeško slavo. Zato z navdušenjem
pojemo: »Lepšega v nebesih ni, kakor si, Marija, ti; s soncem si
oblečena, z zvezdami si kronana.«
