Alessandro
Pronzato, italijanski duhovnik in pisatelj verskih knjig, je v svoji
knjigi Rad bi molil
v zvezi s svojo novo mašo zapisal: »Dobro sem se zavedal, da je
moje duhovništvo povezano z nekaj kilometri oglodanih jagod rožnega
venca, ki je tolikokrat drsel skozi prste moje stare matere.«
Isti
pisatelj je tudi zapisal, da moli rožni venec vsak večer. »Tudi v
avtomobilu ga molim, zlasti po avtocesti, ko položim nogo na plin in
vozim po cestišču, kjer me more vsakdo prehiteti... Nekateri pri
rožnem vencu zadremajo, drugi zdehajo, tretji se dolgočasijo, so
slabe volje, zdi se jim blebetanje in zapravljanje časa – zame pa
pomeni rožni venec vedno nekaj novega, ob njem razmišljam in dobim
novih spodbud.«
Papež
Janez XXIII. je kljub obilnemu delu vsak dan zmolil vse tri dele
rožnega venca. Za to se je odločil kot beneški patriarh.
Obiskovalcem je priznal: »Vsak dan zmolim vse tri dele rožnega
venca, toda za to je treba bolj zgodaj vstati.« Ob drugi priliki je
izrekel pomenljive besede, ki lepo kažejo, kako je ta veliki papež
znal povezovati molitev in življenje: »Petnajst rožnovenskih
skrivnosti je petnajst oken, skozi katera gledam v božji luči vse,
kar se dogaja na svetu.«
Michelangelo
je v sikstinski kapeli na sliki vesoljne sodbe upodobil dva človeka,
ki sta po jagodah rožnega venca prišla v nebesa.
Rožni
venec je povzetek celotnega evangelija, šola evangeljskega
življenja. V tej molitvi nastopata Jezus in Marija, a tudi nebeški
Oče in Sveti Duh. V rožnem vencu premišljujemo o Jezusovem in
Marijinem življenju od Jezusovega spočetja do kronanja Device
Marije v nebesih.
Spominjanje
njunega življenja je za našo duhovno rast nujno potrebno. Pri
rožnem vencu pridejo na vrsto glavne skrivnosti naše vere. To so
življenjske skrivnosti, ki oblikujejo našo vero in življenje.
Premišljevanje teh skrivnosti je odlično sredstvo zoper posvetnost,
grešnost in nevero. Zato velja: »Je človek star že ali mlad, naj
rožni venec moli rad!«
