Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)
V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina, nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga, alternativna možnost, da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«
Nujni poraz
Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili to velikonočno drugačno možnost, treba smrti svojega prav, svojih pogledov, svoje trme. Za tako rešitev, kot jo predlaga velikonočno jutro, je treba biti poražen v boju z Bogom. Treba je slišati, videti in priznati, da sam nimam prav: »Ne čudite se! Jezusa iščete, Nazarečana, križanega. Bil je obujen. Ni ga tukaj. Poglejte kraj, kamor so ga položili.« (Mr 16,6)
Kajti velika noč je trenutek, ko se pustimo premagati ljubezni.
Velika noč se namreč v meni zgodi, ko dopustim svoj poraz, svojo zmoto, da bi lahko zmagala ljubezen. Ko torej sprejmem, da moje prepričanje, moja trma, moj prav nimajo zadnje besede. Da jo pustim Bogu, da ga poslušam in privolim v Njegove rešitve.
Novo življenje
In tako to, kar se zdi kakor smrt, postane novo življenje. Rešitev. To je lepa in težka novica velikonočnega jutra. Kajti četudi je poraz huda stvar, ni lepšega kot biti premagan od nekoga, ki te ljubi! In Kristus nas je danes premagal. Vdrl je v naš grob, ko je sam umrl, ko se je sam pustil premagati ljubezni in je izbral drugo možnost: »Aba, Oče, tebi je vse mogoče! Daj, da gre ta kelih mimo mene, vendar ne, kar jaz hočem, ampak kar ti!« (Mr 14,36)
Tako, z lastno smrtjo, nas iz groba pelje drugam, k drugim: »Pojdite in povejte njegovim učencem: Pred vami pojde v Galilejo; tam ga boste videli, kakor vam je rekel.« (Mr 16,7) Zato je ta poraz naša zmaga. Ker smo živi šele tedaj, kadar je v našem srcu ljubezen, prostor za drugega, ko je v našem grobu vstali Kristus. In On ne bo odšel, dokler me ne bo premagal. To je razlog našega veselja in upanja.
Kristus je vstal! Vstali bomo tudi mi! Aleluja!
(misel za veliko noč)
