Slišal sem že ljudi, ki so rekli: Ko bom star, bom živel kot dobrodušen starček. Tudi to je velika zmota in napačno upanje. Ni mogoče postati dobrodušen z upokojitvijo. Dobrodušen je potrebno biti vse življenje. V starosti človek živi iz tega, kar se je v mladosti naučil. Dobrodušnosti se je treba učiti. Povrhu vsega je starost tudi čas, ko človek ne more več tako kontrolirati svojih dejanj. Bolezen in vse, kar pride, nam onemogoči zadrževati v ozadju vse, kar je neplemenito in moteče. V ospredje prihaja tudi tisto, kar drugače ne bi. Človek v starosti živi zelo neposredno: iz človeka pride vse, kar čuti. Mlad človek lahko svoja dejanja premisli in naredi samo tisto, za kar se odloči. Tudi besede izbira in lahko pazi nanje. Star človek pa nima več te moči, zato iz njega pride tudi kaj nerodnega in neprimernega. Na starost ni mogoče biti dobrodušen in prijeten, če tega nisi živel vse življenje. Življenje v starosti je neke vrste življenje iz dediščine in mladosti. Zato je potrebno, da je človek dober že od vsega začetka in ne šele v starosti. Starost na nek način samo povečuje tisto, kar se je v tebi usedlo. Če se ni usedla dobrota in ljubezen, tudi v starosti ne more priti ven, četudi bi zelo želel.
Kot sem že rekel, je človekovo življenje prijateljevanje z Bogom. Vsako prijateljstvo raste. Rasti prijateljstva bi lahko rekli proces zorenja prijateljstva. Z nikomer ne moreš že prvi dan postati nerazdružljiv prijatelj. Prijatelja morata imeti veliko skupnega. Del njunega življenja mora biti povezan, skupen. Ni potrebno, da živita skupaj v eni hiši, dovolj je, da sta si duhovno blizu. Prijateljstvo se utrjuje in raste z obiski, s srečevanjem, s pogovori in preko pisem. Če vsega tega ni, ne moreta postati prijatelja, pa čeprav bi želela, saj je potrebna skupna rast. Tudi ljubezen je sestavni del prijateljstva. Prijatelj živi za drugega prijatelja, zanj se je pripravljen darovati in mu pomagati. Prijateljstvo je iskreno in globoko takrat, kadar se dvoje življenj prepleta v ljubezni.
Tudi v prijateljstvu z Bogom se dogaja enako. Boga ne morem vzljubiti že prvi dan iz vse svoje moči. Potrebno se je nanj privajati in ga iskati. Srečanja z Bogom se morajo poglabljati. Tudi to prijateljstvo je rast, je proces, ki traja vse življenje. Nemogoče je, da bi vse, kar mi lahko Bog razodene, razodel v enem samem dnevu. Bog se lahko razodeva in podarja človeku samo toliko, kolikor je sposobno sprejeti njegovo srce. Odnos se mora vedno bolj poglabljati in postajati živ. Bog mi ne sme ostati tujec, ki bi ga klical na pomoč samo takrat, ko vse drugo odpove. Bog mora postati sopotnik mojega življenja. Tako kot dva prijatelja iščeta stikov, se obiskujeta in si pomagata, tako je treba ravnati tudi v prijateljstvu z Bogom: z njim je treba iskati stikov. Treba ga je obiskovati v molitvi, v sveti maši. Iskati je potrebno vse možnosti, da se lahko z njim združujemo. Bog se z veseljem in ljubeznijo odkriva, a se nikoli ne vsiljuje.
Mogoče se komu iz vsega povedanega zdi, da je Bog neke vrste sebičnež, ki hoče imeti človeka popolnoma zase, kar pa nikakor ne drži. Bog človeka ne jemlje samo zase, ampak ga odpira za druge. Ravno v odnosu z Bogom človek zori
