Kako moremo prepoznati resničnega karizmatika? Na to vprašanje ni mogoče odgovoriti abstraktno. To vprašanje so v zgodovini doživljali in ga pretrpeli. Zato ga moremo ustrezno rešiti najbolje ob velikih zastopnikih karizmatičnih poslanstev v zgodovini Cerkve. To so: Hildegarda iz Bingna – Katarina Sienska – Frančišek Asiški – Terezija Avilska – Ignacij Loyolski, na drugi ravni Ivana Arška in mnogi drugi. Najpomembnejši karizmatični lik cerkvene zgodovine bi pač smel biti Frančišek Asiški. Njegova usoda morda najbolj zgledno prikazuje skušnjavo in veličino karizmatika v Cerkvi.
Frančišek Asiški pravzaprav ni bil redovni ustanovitelj; vsekakor to ni hotel biti. Naročilo, ki ga je prejel, je bilo veliko korenitejše: hotel je zbrati novus populus (novo ljudstvo), ki naj bi sine glossa (brez razlage) uresničevalo govor na gori in v njem našlo svoje edino in neposredno »pravilo«. To je za Frančiška pomenilo natančno nasprotje od »redovne ustanovitve«. Vedno se je odločno postavljal proti temu, da bi svoje novo ljudstvo vključil v predvidene cerkveno-pravne vzorce in ga naredil za novo različico obstoječega meništva s posebno duhovnostjo, posebnimi nalogami, posebno pobožnostjo, posebno lastnino. Iz pričevanja virov z veliko razločnostjo izhaja, kako odločno je zavračal to misel, kako malo je mogel dopuščati, da bi svoje poslanstvo vključil v obstoječo pravno obliko »redov«. Kar je prinesel, je moralo biti veliko bolj antiteza do obstoječega meništva; tu je posameznikovo uboštvo vodilo k vedno večjemu skupnemu bogastvu. Tako samostani niso več, kakor nekdaj, predstavljali fuga saeculi (beg pred svetom), izhod iz obstoječega sistema sveta, ampak so bili celo njegovi prednostni nositelji: Cluny, prenovitvena opatija 10. do 12. stoletja, je postajala vedno bolj eno najbogatejših zemljiških gospostev, prednostna predstavnica fevdalnega sistema. Postati menih ni več pomenilo, da odideš iz sveta, se pravi iz sistemov gospodovanja, in stopiš na stran brezdomcev, ubogih, pozabljenih. Nasprotno, pomenilo je, da si bil sprejet v sprednji sloj gospodovalcev. In predvsem: redovi niso več pomenili peregrinatio (romarstvo) evangelija, misijonarski nemir apostola, ampak so s svojo stabilitas loci (krajevno stalnostjo) Cerkev trdno postavili v statični cerkveni sistem brez misijonarske dinamike. Redovi niso bili več korektiv vere pred družbo, ampak so izražali popolno stopitev vere in družbe, v kateri sol vere nujno izgubi nekaj svoje ostrine.
Ko Frančišek sklicuje novo ljudstvo, ki nima drugega pravila kakor evangelij, ki se ne skriva za obrambo komentarjev in teoloških refleksij, ampak se neposredno izroči zahtevi govora na gori – torej ljudstvo, ki nima zavarovanja zemljiške posesti, ampak se prepusti negotovosti vsakdanjega dela in je ubogo z ubogimi –, tedaj to ne pomeni nič manj kakor to, da Frančišek kliče Cerkev v eshatološko uro, jo hoče očistiti za popolno pokorščino, ki jo pripravlja za Gospodov prihod. V jedru Frančišek s tem v glavnem spet prevzame to, kar so poskušali že pauperes Christi (Kristusovi ubožci), valdežani: Cerkev ubogih proti Cerkvi plemstva in veleposestništva, laiško pobožnost in laiško oznanjevanje proti prevladi bogočastja, ki je namenjeno samo sebi, preprostost evangelija proti prefinjenostim sholastike. Vse to so vroča železa; vsa gibanja takšne vr
