Doma
smo imeli knjigo, Zgodbe Svetega pisma za
otroke. To je bil običajen črno beli tisk. Slike so starejši
otroci pobarvali. Prepričan sem, da so avtorji imeli najboljši
namen, meni pa je knjiga Boga odtujila za desetletja. Druge slike in
teksti niso pomembni. Prvi dve sliki pa sta oblikovali moje življenje
in moj odnos do Boga za desetletja.
Na
prvi sliki je bil starček s sivo brado, zavit v modro rjuho, ki je
gledal skozi okno v oblakih. Rekli so mi »To je Bog Oče«.
Besedilo: »V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo«.
Na
drugi sliki je ta starček ležal na oblaku nad vodo. Tekst »Duh
Božji je vel nad vodami«.
Ta
starček je postal zame Bog.
V
najstniških letih sem starčka postavil na stranski tir življenja
skupaj z raznimi pravljičnimi bitji in junaki tistega časa:
Ivanhoe, Robin Hood, Winetou, Kapitan Nemo itd. Končno sem v poznih
najstniških letih vse skupaj zavrgel kot neuporabno šaro.
»Bog
je pravičen sodnik, ki dobro plačuje in hudo kaznuje!« Bog je tako
postal nekakšen policaj; v eni roki palica in v drugi vrečka
bonbonov. Policaj, ne, hvala za takega boga. O Božjem usmiljenju
takrat ni bilo niti govora.
Prostor,
ki je nastal v meni, so hitro zapolnila božanstva filmske in
rockovske zvezde in zvezdniki. Ta božanstva so se v meni bojevala,
kdo je močnejši , kdo je pomembnejši itd. Znašel sem se v podobni
situaciji kot v grški mitologiji, kjer se bogovi med seboj prepirajo
in vojskujejo.
Končno
sem se tega naveličal, vsa božanstva sem zavrgel. Meni ne bo nihče
ukazoval, še najmanj neki starček nad oblaki. Jaz sam bom svoj bog,
jaz bom odločal, kaj smem in kaj ne smem, kaj je dobro in kaj je
slabo.
