Bog,
bog, bogovi, bog, BOG!
Doma
smo imeli knjigo, Zgodbe Svetega pisma za
otroke. To je bil običajen črno beli tisk. Slike so starejši
otroci pobarvali. Prepričan sem, da so avtorji imeli najboljši
namen, meni pa je knjiga Boga odtujila za desetletja. Druge slike in
teksti niso pomembni. Prvi dve sliki pa sta oblikovali moje življenje
in moj odnos do Boga za desetletja.
Na
prvi sliki je bil starček s sivo brado, zavit v modro rjuho, ki je
gledal skozi okno v oblakih. Rekli so mi »To je Bog Oče«.
Besedilo: »V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo«.
Na
drugi sliki je ta starček ležal na oblaku nad vodo. Tekst »Duh
Božji je vel nad vodami«.
Ta
starček je postal zame Bog.
V
najstniških letih sem starčka postavil na stranski tir življenja
skupaj z raznimi pravljičnimi bitji in junaki tistega časa:
Ivanhoe, Robin Hood, Winetou, Kapitan Nemo itd. Končno sem v poznih
najstniških letih vse skupaj zavrgel kot neuporabno šaro.
»Bog
je pravičen sodnik, ki dobro plačuje in hudo kaznuje!« Bog je tako
postal nekakšen policaj; v eni roki palica in v drugi vrečka
bonbonov. Policaj, ne, hvala za takega boga. O Božjem usmiljenju
takrat ni bilo niti govora.
Prostor,
ki je nastal v meni, so hitro zapolnila božanstva filmske in
rockovske zvezde in zvezdniki. Ta božanstva so se v meni bojevala,
kdo je močnejši , kdo je pomembnejši itd. Znašel sem se v podobni
situaciji kot v grški mitologiji, kjer se bogovi med seboj prepirajo
in vojskujejo.
Končno
sem se tega naveličal, vsa božanstva sem zavrgel. Meni ne bo nihče
ukazoval, še najmanj neki starček nad oblaki. Jaz sam bom svoj bog,
jaz bom odločal, kaj smem in kaj ne smem, kaj je dobro in kaj je
slabo.
»Svoboda«
Tako
osvobojen »vezi preteklosti«, sem začel uživati življenje z
»veliko žlico«. Kmalu se nas je zbrala družba podobno mislečih
»osvobojencev«, z enim samim ciljem uživati življenje, dokler ga
še lahko. Počeli smo vse, kar je bilo takrat dovoljeno in smo si
lahko privoščili.
Začelo
nam je zmanjkovati idej, začela se nas je lotevati otopelost in
nezanimanje za vse okrog nas. Nov zagon nam je dalo nekaj steklenic
piva, ali kaj drugega, kar je bilo na dosegu roke.
V
meni se je začela pojavljati neka čudna praznina. Izginila je za
nekaj časa, pa se je spet pojavila, večja kot prej, in še bolj
nadležna. Trudil sem, da bi jo zapolnil, vendar so bili vsi poskusi
zaman. Bil sem na tem, da se bom sesedel sam vase. Ne vem, kaj se je
dogajalo z ostalimi člani klape? Po videzu in vedenju sodeč bi si
upal trditi, da smo se vsi borili z notranjo praznino.
»Neskončno
število končnih stvari ne more zapolniti globine človekove duše«.1
Stavek, ki sem ga takoj ponotranjil, razumel sem, kaj se je takrat
dogajalo z mano.
Osvoboditev
od »svobode«
Nenadne
smrti, bolezni, tekanje po bolnici, zbiranje informacij, obveščanje
sorodnikov (takrat ni bilo mobitelov, še telefoni so bili redki, vse
je bilo treba opraviti peš). V trenutku se mi je življenje
postavilo na glavo.
Znašel
sem se pred vprašanjem, kdo in kaj je človek? Je smrt zadnja
postaja? Neizbežen konec? Zakaj se truditi v življenju za večji
kos kruha, ko pa je s smrtjo vsega konec, zakaj si potem sploh
prizadevati v življenju?
Delaš
(garaš) vse življenje. Najprej, da se prebiješ skozi šolo, potem
izbira življenjske in poklicne poti. Karierna borba za višjo plačo,
za večji kos kruha in na koncu pa nahraniš nekaj črvov! Ne, hvala!
Če
je s smrtjo vsega konec, potem je človek najbolj bedno bitje od vseh
živih bitij na zemlji.
Bilo
je okrog Božiča, iz cerkve so prihajali ljudje od večerne maše.
Vstopil sem v cerkev, bila je skoraj prazna. Luči so bile ugasnjene
in cerkev je bila zavita v prijeten mrak. Na spovednici je gorela
zelena luč, ki me je privlačila, z neznano močjo, ne da bi vedel,
zakaj.
Vedno
bolj me je privlačila, v meni se je začel boj: »DA! NE! DA! NE«!
Kaj se sploh počne v spovednici? Kaj naj rečem? V spominu je bila
praznina. Niti ene same besede spovednega obrazca se nisem mogel
spomniti.
Teh
nekaj korakov do spovednice je bila najtežja pot mojega življenja.
Vstopil sem in sedel. Sedel sem in molčal. Spovednik prekine molk in
vpraša: »Kakšen problem imate«? Končno mi je uspelo izjecljati:
»30 let nisem bil pri spovedi.« Vse ostalo je opravil spovednik,
jaz sem odgovarjal samo z da ali ne.
Prava
spoved, dolga spoved, se je zgodila šele čez nekaj let na duhovnih
vajah.
Odrinite
na globoko!
Ne
spominjam se, kdaj in kje sem slišal to geslo, vendar me je takoj
navdušilo. Kje in kako naj začnem? Enostavno, sveti spisi! Doma smo
imeli: Sirahove bukve, Judito; mislim, da je bila prirejena kot
gledališka igra, in »Mariborsko Sveto pismo«. Začel sem brati,
vse je bilo v redu z besedili, ki sem jih poznal: stvarjenje, potop,
Noe, Abraham, Egiptovski Jožef, Izhod. Ko pa sem prišel do
nepoznanih besedil, ki jih nisem razumel, pa sem Sveto pismo odložil.
Po obrabljenosti listov sem ugotovil, da so že drugi pred menoj
ineli enake težave.
Začel
sem se potapljati in navdušenje je plahnelo. Ugotovil sem dve
stvari:
1.
Z znanjem, ki mi je ostalo od šolskega verouka; nekaj molitvic,
obrazcev in vrsta definicij; z vsem tem si v sodobnem svetu ne morem
pomagati.
2.
Če hočem odriniti na globoko, moram zgraditi vsaj splav. Kako? Iz
česa?
Posmrtno
življenje? Resnica, ali slaba tolažba?
Vera
in razum, dva pojma, ki sta se v meni borila za prevlado. Razum mi je
govoril, da z vero v sodobnem svetu tehničnega napredka nimaš kaj
početi. Posmrtno življenje, lepe pravljice za stare mame in majhne
otroke. Nekje mora biti boljši svet brez krivic in zlorab. Ta borba
med vero in razumom je v meni trajala, vse dokler nisem dobil v roke
okrožnice sv. Janeza Pavla II. Vera in razom. Spoznal sem, da vera
in razum v človeku nista nasprotnika ampak sodelavca.
Potem,
ko so se sanje o tem, kako bom odrinil na globoko, potopile, sem
iskal način, kako preživeti.
Nedeljsko
popoldne, pravkar sem odložil Družino, odprta je ostala stran z
obvestili in oglasi. Iz radovednosti sem začel brati, nič
zanimivega.
Kaj
pa je to? Katehetsko pastoralna šola razpisuje vpis ...
Poklical
sem KPŠ, dobil dodatne informacije in opravil vpis. Čeprav si nisem
bil povsem na jasnem, kaj bom počel s pridobljenim znanjem.
Nekako
sem se prebil skozi prvi letnik. V drugem letniku sem bil že bolj
domač s predmeti. Veliko stvari sem spoznal.
V
rokah sem držal potrdilo, da sem uspešno zaključil prvo stopnjo
KPŠ. Kaj pa zdaj? Neki glas mi je prišepnil: »Nadaljuj študij,
vpiši katehetiko«! Še dve leti in v rokah sem imel diplomo KPŠ.
Prav
takrat sta se menjala župnika na župniji. Po večerni maši sem šel
k župniku in se mu predstavil. Povedal sem, da imam diplomo KPŠ, da
pa ne bi rad učil verouka. Saj je veliko drugih del na župniji,
kjer bi lahko pomagal.
»Ravno
verouk najbolj potrebujem,« mi je odvrnil. Pripravila sva vlogo za
kanonično poslanstvo.
Čeprav
sem se v teku študija večkrat srečal s takratnim ljubljanskim
nadškofom Alojzem Uranom, je bilo malo možnosti, da bi se me
spomnil. Po tihem sem upal, da bo vloga zavrnjena in mi ne bo treba
učiti verouka. Sanje so se razblinile, ko sem dobil kanonično
poslanstvo, s katerim mi nadškof dovoljuje pouk verouka v vseh
razredih devetletke. Verouk sem učil, dokler me ni pri 75 letih
takratni novomeški škof upokojil.
V
štirih letih študija smo v vseh letnikih imeli pouk Svetega pisma.
Veliko stvari sem spoznal, veliko poglavij Svetega pisma mi je
postalo bolj jasnih.
Poleg
študija sem začel redno (prvi vikend v oktobru) obiskovati
svetopisemske duhovne vaje. Na prvem srečanju nisem ničesar
razumel. Pogovarjali so se v nekakšnih šifrah, ki jih nisem
razumel. Bil sem na tem, da duhovne vaje zapustim. Pri delu v skupini
mi je postalo jasno, da te šifre pomenijo posamezna poglavja in
vrstice posameznega svetopisemskega spisa. Z nekaj vaje in
potrpežljivosti so mi postale domače.
Kljub
vsemu je v poznavanju Svetega pisma ostala velika praznina. Na KPŠ
je bil razpisan dvoletni študij, poglabljanje v skrivnosti Svetega
pisma. V tem času sem pridobil toliko znanja, da sem si upal
prevzeti vodenje skupine na duhovnih vajah in biblične skupine v
župniji.
Jožef
Vodopivec
