Ti ni mar?

Ti ni mar?



Nevihte so dejstvo, vedno so bile in vedno bodo – in zgodilo se jih bo še veliko. Morda tudi zato, ker so še edino Božje sporočilo človeštvu, ki ga to še zmore slišati. V tistem, ko nastane velik vihar in valovi pljuskajo v čoln, ga praktično zalivajo, pa Jezus na krmi mirno spi. Kako znan prizor. Čeprav viharji premetavajo naše življenjce kakor čolnič na morju, se kljub temu ob njih večkrat niti ne prebudimo, kakor da se ni nič zgodilo. Ali pa se vendarle za hip zdramimo, z očesom poškilimo na situacijo in potem, misleč da ji bomo s tem ubežali, zopet zadremamo, glavo zarinemo globoko v pesek. In ljudje okoli nas podobno kot Jezusovi učenci čudno sprašujejo: »Ti ni mar, da se potapljamo?« (Mr 4,38) 

Ti ni mar? 

Apatija 


Neverjetno me je strah apatije našega časa, našega spanja na krmi čolna, v katerem smo vsi, tistega grozljivega občutka, da nam je za stvari v našem svetu postalo preprosto vseeno. Pa kaj, če se sto ljudi utopi na morju. Pa kaj, če se drugim godi krivica. Pa kaj, če vsi vemo, da nekaj ne štima. Vse to tiho toleriramo. Strah me je, ker brezbrižnost človeka najbolj razčloveči, namesto sočutja mu privzgoji cinizem, namesto idealizma pa naveličanost. Táko vzdušje potem ohranja krivice in družbeno neravnovesje, kar vodi v konflikte in nezadovoljstvo, od tega pa je potem samo še korak do nasilja. 



Ne vem točno, zakaj je tako. Morda nas je premagala utrujenost, morda negotovost, kaj je res in kaj ne, težko vemo, kdo samo manipulira z nami in kdo misli resno. Morda razočaranje nad idejami in ljudmi, v katere smo nekoč, naivni, verjeli. Morda nas je ravno zato prevzela misel, da nima smisla kaj ukreniti, ker tako ali tako ne moremo ničesar spremeniti. Ali pa bi to, da bi kaj spremenili, od nas zahtevalo preveč časa in energije. Ali pa nas je preprosto strah sprememb, četudi je stanje slabo, ne vemo, če ne bo potem še slabše. 

Vihar zahteva odziv 


V tem čudnem stanju Jezus pravi: »Kaj ste strahopetni? Ali še nimate vere?« (Mr 4,40) Morda pa je to pri apatiji največja težava, strah in pomanjkanje vere. Kajti »če bi imeli vero kakor gorčično zrno, bi rekli tej gori: ›Prestavi se od tod tja!‹, in se bo prestavila.« (Mt 17,20) Že samo majhno dejanje bi naredilo veliko, že samo to, da bi se prebudili in zakričali. Tudi če zaman. 



Zato je tu nevihta, vihar, da bi se človek prebudil, raznovrstni, tihi, očitni, v nebo vpijoči signali utapljajočih se. Da bi nekaj storil, da bi se pritožil, da bi kot Jezus vstal, zapretil in zakričal: »Utihni! Molči!« (Mr 4,39) »To ni prav!« »Tako se ne sme!« »Tega ne morem dopustiti!« 



Taki in podobni vzkliki sicer morda ne bodo rešili drugih, bodo gotovo rešili vsaj mojo človečnost. In že to je dovolj dober razlog, da to storimo. Da smo glede tega, kaj se dogaja, iskreni do sebe in do drugih. Saj smo vsi na istem čolnu. Zato ko rešimo drugega, rešimo sebe in obratno.



(misel ob 12. navadni nedelji, leto B)