obdobju dobrih sto let, ko v Stični ni bilo menihov, je postala
nekdanja samostanska cerkev navadna župnijska cerkev z župnikom in
mežnarjem. Mežnarija je nosila številko 3. Mežnar je bil - kakor
je bilo tedaj v navadi - tudi organist in učitelj. Na začetku 19
stol. je to službo opravljal Matija Ozimek. Rodil se je na Dobravi
nad Stično, kjer je bil njegov oče najemnik, izvirali pa so iz
Hrastovega Dola. V Stični se je poročil in v stiški mežnariji je
prišla na svet večina njegovih otrok. Deželna oblast je dovolila
začetek javne enorazredne ljudske šole v Stični 4.11.1817.
/Tedanji župnik Kopetzky in oskrbnik graščine - kot so tedaj rekli
samostanu - sta si prizadevala, da bi zgradili novo šolsko poslopje
in uvedli trivialko, a ni bilo denarja za to./ Za prvega učitelja je
bil imenovan Matija Ozimek. Tedaj in še nadaljnjega pol stoletja so
smeli poučevati samouki, ki so bili večinoma mežnarji, a so poleg
zvonjenja in orglanja obvladali tudi nekaj branja in pisanja. V
stiških matičnih knjigah se šele leta 1818 pojavi pripis, da je
Matija tudi učitelj. Toda že leta 1820 se je preselil v Višnjo
Goro, kjer je učiteljeval celih 31 let. V tem mestu je tudi umrl za
putiko; pokopal ga je pisatelj Janez Cigler. V mežnariji v Stični
je sprva prebival tudi njegov brat Martin, ki se je kasneje priženil
v Trnovce. V tej vasi šentviške fare se je rodil njegov prvi sin
Jožef. Morda je tudi po zaslugi strica učitelja šel v šole in
postal kasneje kot p. Evstahij celo provincial frančiškanov v
Ljubljani. Zanimivo pa je tudi, da so včasih zapisali Ozimek kar po
dolenjsko Azimek.
Valerija
