Še smo v dobi, ko po cerkvah
odmevajo božične pesmi. Kaj je tisto, kar naj ostane v naših srcih
in v našem življenju od Božiča za vse življenje?
Več
stoletij pred Kristusovim rojstvom je prerok Izaija napovedal:
»Ljudstvo, ki je hodilo v temi, je zagledalo veliko luč« (Iz 9,1).
Ta Luč je pred dobrimi dva tisoč leti zasvetila v betlehemskem
hlevu, kjer je Devica Marija povila novorojeno Božje Dete. Bog je
postal človek! Mar si moremo misliti na naši zemlji kaj bolj
čudovitega!? Ni ga bilo dogodka in ga ne bo do konca sveta, ki bi se
dal primerjati s tem dogodkom: Neskončno sveti Bog je postal človek,
da bi odrešil tebe in mene, vse ljudi od začetka do konca sveta.
Skupaj s prerokom Izaijem smo praznovali Jezusov rojstni dan v
prekipevajočem veselju, »kajti dete nam je rojeno, sin nam je dan.
Oblast je na njegovih ramah, imenuje se: Čudoviti svetovalec, Močni
Bog, Večni Oče, Knez miru«
Glejmo
Jezusa, to veliko Luč, kot malo Dete v jaslih, ko živi v nazareški
družini, ko oznanja Božje kraljestvo, ozdravlja bolnike, odpušča
grehe in končno, ko nas s strahotno smrtjo na križu odreši in v
prebodenem srcu razodene vso svojo ljubezen. Naše upanje in ljubezen
se prebujata ob podobi vstalega Odrešenika, usmiljenega Jezusa in
presvetega Srca Jezusovega. Vid nam pomaga verovati, upati in
ljubiti! Ker smo slabotni, potrebujemo, da vedno znova zagledamo
veliko Luč, čeprav tudi za nas velja Jezusov blagor apostolu
Tomažu: »Ker si me videl, veruješ. Blagor tistim, ki niso videli,
pa so verovali« (Jn 20,29).
Vedno
nas pretrese, ko pomislimo, kako slabo so prebivalci Betlehema in
Jeruzalema sprejeli Jezusa. Le pastirji so se dobro izkazali in nato
modri z Vzhoda. Kaj pa mi? Jezus je zato prišel na svet, da bi se
rodil, živel in deloval v naših srcih in našem življenju. Že
večkrat smo slišali starodavno misel: »Če je to Dete tisočkrat
rojeno, če ni v tvojem srcu, je vse izgubljeno.« Da se Jezus rodi v
našem srcu, je potrebno, da je čisto. Odrešenik na najodličnejši
način prihaja k nam pri sveti maši v svetem obhajilu. Kako je s
sodelovanjem pri mašni daritvi? Ali prejemamo Jezusa pri svetem
obhajilu z vedno večjo ljubeznijo? Bog daj, da bi bilo tako! S tem
mu napravimo največje veselje.
Jezus pa se hoče roditi tudi v
naših skupnostih, predvsem v družinah. Vsi vemo, da so mnoge v
krizi in da se jih veliko razbije. Potrebujejo Odrešenika bolj kot
vsakdanji kruh. Jezus nam je zagotovil: »Kjer sta namreč dva ali so
trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi« (Mt 18,20). V
Jezusovem imenu smo zbrani, kadar si prizadevamo za medsebojno
ljubezen in edinost. Takrat izpolnjujemo Jezusovo naročilo: »Kakor
sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj« (Jn 13,34).
Naše družine bodo rešene in se bodo lepo razvijale, če bo Jezus v
nas in med nami.
Jezus
je prišel na svet tudi zato, da bi bil v našem bližnjem, predvsem
v tistem, ki je najbolj potreben naše pomoči. Po tem, koliko smo
prepoznali Jezusa v pomoči potrebnem človeku, bomo tudi sojeni.
Spomnimo se na Jezusove besede ob poslednji sodbi: »Lačen sem bil
in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti … Karkoli
ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili«
(Mt 25,35–40).
Pripravljamo
se na sveto leto 2025. Naj bo močno zaznamovano z Jezusovo
navzočnostjo v bogoslužju in našem vsakdanjem življenju in
delovanju, v nas, v naših skupnostih in v vsakem bližnjem, zlasti
tistem, ki je najbolj potreben naše pomoči. Tako bo naše življenje
postalo trajni Božič: Bog v nas, med nami in v naših bližnjih.
p. Anton
