Pred
nami so štirje tedni priprave na podoživljanje Jezusovega človeškega rojstva
pred več kot dva tisoč leti in doživljanje njegovega sedanjega rojstva v naših
srcih, v naših družinah in drugih občestvih. Od priprave so predvsem odvisni
sadovi. V pripravi že vnaprej okušamo sadove, že vnaprej praznujemo božič, to
je prihod Boga med nas in v nas!
Vijolična
barva mašnega plašča, prva adventna sveča, adventne pesmi, drugačna mašna
berila in pridige, romanje Matere Marije od družine do družine – vse to nas
spominja, da se mora tudi v nas samih nekaj dogajati. Adventni čas je čas
veselega pričakovanja Gospodovega prihoda. Kaj lahko storimo?
Vzeti si moramo čas za svojo dušo, za Boga
in za bližnjega. To je težko, ker nam vedno primanjkuje časa. Vsak pa bo
imel čas, ko bo treba umreti. Da si bomo našli čas za svojo dušo, za Boga in za
bližnjega, se je treba nekaterim stvarem odreči. Ni druge rešitve! Čas za dušo,
za Boga in za bližnjega pomeni: Nimam časa za nekoristne ali celo škodljive
programe na televiziji in računalniku; nimam časa za prazne ali celo grešne
pogovore in klepetanje ali celo za opravljanje in obrekovanje ljudi. Znam se
odpovedati manj koristnim opravkom.
Vzeti si čas za svojo dušo, pomeni: poskrbeti za svojo duhovno rast, za
dobro adventno spoved, varovati se grehov in narediti čim več dobrega.
Poglobiti se v branje Svetega pisma. V evangeliju bomo večkrat slišali besedo
»čujte«. Druga beseda za »čujte« je:
»Ne spite!« Ne bodite duhovno zaspani, bodite duhovno budni!
Kdo
duhovno čuje? Kdo je duhovno buden? Kdor pazi na svoje čute, da ne vdere
skoznje sovražnik. Gledal, bral in poslušal bo le tisto, kar ga duhovno dviga,
ne pa tistega, kar ga vodi v greh. Lahko rečemo, da duhovno čuje tisti, ki
izpolnjuje Božje zapovedi, ki se ravna po Božji volji.
Duhovno
čuje, kdor redno in dobro moli, kdor
se zaveda, da vse dobro prihaja od Boga. V berilu na 1. adventno nedeljo imamo
pri preroku Izaiju lepo misel: »Ti, Gospod, si naš oče.« Naj nas ta misel
spremlja ves advent. Prerok Izaija moli: »O da bi predrl nebo in stopil dol!«
To je tisto pravo hrepenenje, ki nas povezuje z Bogom!
Če
je kje izginila večerna molitev ali je bolj mlačna, naj v adventu zopet zaživi.
Molitev nas pripravlja na Gospodov prihod. Po molitvi on prihaja v naše domove.
Po molitvi v njih tudi ostaja in nas spreminja. Naj nas na to spominja tudi
adventni venec, goreča adventna sveča. V dokumentu, ki mu na kratko rečemo PIP,
to je: Pridi in poglej, so nam zapisali naši škofje program: Več in bolje
moliti! Slovenski kristjan: Več in dobro moli!
Kdor redno in dobro moli, si je vzel čas za Boga. Jezus nas spodbuja: »Čujte
in vsak dan molite!« Naj bo naše adventno geslo: Noben večer brez dobre večerne
molitve! Če je doslej ni bilo, jo bomo v adventnem času postavili na dnevni
red, kakor so na dnevnem redu obroki hrane. Prav je imel sv. Alfonz Marija
Ligvorij, ko je dejal: »Le tisti zna prav živeti, kdor zna prav moliti. Kdor bo
molil, se bo zveličal; kdor ne bo molil, se bo pogubil.«
V
adventu naj bi imeli tudi čas za bližnjega, zlasti za tistega, s katerim skupaj
živimo. Vzeti si čas za bližnjega,
pomeni: biti pozoren na potrebe bližnjega, priskočiti mu na pomoč, zlasti, če
je v stiski. Morda je to prijazna beseda, pogovor, kakšna konkretna pomoč,
obisk. Vsakdanje življenje nam ponuja nešteto priložnosti, predvsem v
družinskem življenju. Jezus nas bo sodil po tem, kako smo dajali lačnemu jesti,
žejnemu piti, kako smo sprejemali tujce, nage oblačili, bolnike in jetnike
obiskovali. Vse to ne bo pretežko, če bomo v vsakem človeku gledali Jezusa. Kar
storimo bližnjemu, storimo Jezusu.
Ponovimo:
Advent pomeni: Imam čas za svojo dušo, za Boga in molitev ter za bližnjega!
p.
Anton
