V
stari zavezi je prerok Izaija napovedal: »Z veseljem boste zajemali vodo iz
studencev odrešenja« (Iz 12,3). O tej vodi je Jezus v razgovoru s Samarijanko
dejal: »Kdor bo pil od vode, ki mu jo bom jaz dal, ne bo nikoli žejen, ampak bo
voda, katero mu bom dal, postala v njem izvir vode, ki teče v večno življenje«
(Jn 4,14). Ob drugi priložnosti je Odrešenik povabil: »Če je kdo žejen, naj
pride k meni in naj pije« (Jn 7,37).
Studenec
odrešenja je Jezusovo prebodeno Srce. Iz tega Srca z veseljem zajemamo in pijemo
posebno takrat, kadar se udeležimo Jezusove evharistične daritve in pri njej
prejmemo sveto obhajilo. Evangelist Janez poroča, da sta iz Jezusovega
prebodenega srca pritekli kri in voda. Kri pomeni Jezusovo krvavo daritev na
križu in evharistično daritev, voda pa pomeni Svetega Duha in zakrament krsta.
Če smo povezani z Jezusovim Srcem, smo v središču naše vere. Vsako človeško
srce, ki se ga dotakneta kri in voda iz Jezusovega Srca, se more in mora
prenoviti. Vsaka mašna daritev je srečanje z Jezusovim presvetim Srcem, z Njegovo
največjo ljubeznijo. Sveta evharistija je najodličnejši dar Jezusovega
prebodenega Srca. V sveti evharistiji se Srce Jezusovo za nas daruje, je naša
hrana in stalno prebiva med nami.
S
pomočjo mašne daritve daritev na križu traja skozi vse čase. Spominjamo se
Kristusove smrti in vstajenja, ki se na skrivnosten način ponavzočita. Obhajamo
spomin tiste izredne ljubezni, ki jo je Kristus pokazal v svojem trpljenju in v
kalvarijski daritvi. Isti Jezus, ki je nekoč visel na križu in ga je vojak s
sulico prebodel, se zdaj daruje na oltarju. Srce Jezusovo se daruje za nas, Njegova
kri se na nekrvav način preliva v odpuščanje naših grehov. Po mašni daritvi
pritekajo sadovi kalvarijske daritve do nas.
Jezus
nam daje svoje telo v duhovno hrano in svojo kri v duhovno pijačo. Za nas ni
postal le človeški otrok, ni se dal le pribiti na križ, ampak se je ponižal do
podobe kruha in vina. Ko duhovnik nad kruhom in vinom izgovori posvetilne
besede, pred nami ni več navadni kruh in vino, ampak Kristus sam. To sprejemamo
z vero, ker je on sam pri zadnji večerji rekel: »Vzemite in jejte od tega vsi,
to je moje telo, ki se daje za vas. – Vzemite in pijte iz njega vsi, to je
kelih moje krvi nove in večne zaveze, ki se za vas in za vse preliva v odpuščanje
grehov. To delajte v moj spomin.«
Preden
je šestletna Lucija, poznejša vidkinja v Fatimi, odšla od doma k prvemu svetemu
obhajilu, ji je mama naročila: »Predvsem prosi Jezusa, da naredi iz tebe
svetnico.« O svojem prvem obhajilu je Lucija pozneje zapisala: »Takoj, ko se je
mojih ustnic dotaknila sveta hostija, sem čutila velik in trden mir. Čutila
sem, da me je navdalo tako nadnaravno ozračje, da je bila navzočnost našega
dobrega Boga tako občutena, kot da bi ga videla ali slišala s telesnimi čuti. Prisrčno
sem ga prosila: 'Gospod, naredi iz mene svetnico, obvaruj moje srce čisto in
naj gori samo zate!'«
p. Anton
